Zadnje dni v Laosu sva se odločila preživeti v severnem mestu Luang Prabang. Mesto odlikuje edinstvena kolonialna arhitektura iz obdobja francoske vladavine, ki se harmonično prepleta z naravnimi lepotami. Nahaja se tik ob reki Mekong in s svojim šarmom ponuja kombinacijo zgodovine in mirnega vzdušja.

Po Natalijini bolezni je bil čas, da se počasi vrneva v ritem potovanja. Pakiranje, premikanje in raziskovanje zahtevajo kar nekaj energije (ne toliko kot odhod v službo seveda), zato sva se odločila, da podaljšava bivanje v Vang Viengu za štiri dodatne noči. Ta čas sva želela izkoristiti za temeljito raziskovanje kraja. Prva destinacija je bila jama Tham Chang, ki ni preveč naporna, razen velikega števila stopnic, ki jih je treba premagati do vstopne točke. Jama je precej velika in omogoča sprehod skozi dva večja rova – eden vodi globlje v notranjost gore, drugi pa se konča na razgledni točki s čudovitim pogledom na mesto Vang Vieng. Pod jamo teče manjša reka, ki je pritegnila Matičevo pozornost, ni se ji mogel upreti in se je v njej osvežil.

Nova država, ki sva jo napovedala že v prejšnjem blogu, je Laos. Prve dni sva preživela v glavnem mestu Vientiane, mestu, ki na prvi pogled deluje povsem v slogu naše nekdanje države Jugoslavije. Sama se sicer nisva rodila v tej državi, a po pripovedovanjih starejših modrecev (najinih staršev) in ogledovanju fotografij iz preteklosti je bil občutek resnično "nazaj v čas". Na ulicah sva opazila veliko tujcev, predvsem iz drugih azijskih držav. Po pogovoru s taksistom sva izvedela, da Kitajci prihajajo v Laos ustvarjat posel, Korejci pa na počitnice, saj jim laoška oblast omogoča 14-dnevni brezplačni vstop v državo.

Preden smo nadaljevali potovanje, sva si izpolnila eno od želja, ki je visoko kotirala na najinem seznamu – obisk festivala Yi Peng in Loy Krathong. Ta dva čarobna festivala, značilna za sever Tajske, potekata istočasno in temeljita na verskih tradicijah ter starodavnih prepričanjih iz časa kraljestva Lanna.

Pred zadnjim tednom na severu Tajske, sva želela ta predel še bolj raziskati, neodvisno od raznih agencij. Najela sva motor in za 4 dni odštela 24€. V soboto sva naredila načrt, da bova nedeljo izkoristila za celodnevno turo, ostale dni pa raziskovala popoldne, saj v jutranjih urah poteka delo.

Začetek vročega tedna nam je prinesel veliko dela, saj se je na Tajskem začela sezona setve. Skoraj vsi okoliški kmetje so pričeli z oranjem in sajenjem različnih vrst sadik. Na velikih poljih sadijo sami, brez strojev, zaradi močnega sonca pa za senco uporabljajo velike mavrične senčnike, ki pri nas po navadi prestavljajo ležanje in uživanje na plaži. Tudi na naši posestvi imajo zemljo posvečeno poljedelstvu, zatorej so fantje poprijeli za motorne kopačice in zemljo pripravili za setev. Nato so morali opraviti nekaj dela tudi na strehi hiše, ki jo pomagamo urediti, kjer pa so se približali kokosom na palmi in se z njimi, žal, zgolj spogledovali. Pomagal jim je Pi Bang, ki je s pomočjo žagice na dolgem ročaju, odžagal nekaj zrelih kokosov. Punce so bile posvečene setvi, med pavzo pa smo vsi uživali v sveži kokosovi vodi in sočnem kokosovem mesu.

Pot iz Bangkoka do mesta Chiang Mai, mesto, ki je obdano z džunglo. Vožnja z vlakom je trajala 14 ur, zanjo pa smo odšteli pičlih 10.6€. Peljala nas je čez celotno centralno Tajsko in vse do severne prestolnice. Najprej smo načrtovali potovanje v spalnih vagonih, ampak je cena podvojena in v upanju, da so sedeži udobni, smo se odločili za vožnjo v drugem razredu. Za lažjo predstavo, gre za sedeže, ki so precej podobni letalskim vendar z veliko več prostora za noge. Sama vožnja je minila precej hitro, saj je bil to nočni vlak in smo lahko približno dve do tri ure prespali. V Chiang Mai smo prišli ob 4. uri zjutraj, kar smo ocenili, da je precej nehumana ura za nadaljevanje do dogovorjene nastanitve, zato smo zavzeli mizo v bližnji kavarni in kartali vse do svita.

Prvi dnevi so minili v znamenju počivanja in nekaj težav s časovno razliko. Večinoma smo si ogledovali okolico, se sprehajali po ulicah, ki so bližje naši nastanitvi in seveda testirali hrano in naše želodčke za vse kar še pride. Pri sprehajanju po ulicah moraš biti precej previden, saj so ceste ozke, pločniki večinoma neobstoječi, vozniki pa hitri. Skoraj na vsakem vogalu se najdejo različne stojnice hrane, v katerih pečejo meso kar na licu mesta, kar pa je ob vročih mestnih temperaturah precej vprašljivo. Poleg tega pa najdeš še razno tropsko sadje, različne jedi, pijače, stvari, skratka vse, kar ti srce poželi. Kmalu opaziš prisotnost otrok, ki ne glede na svoja leta, pomagajo družini pri delu. 

Najino potovanje se začenja z Maticem iz Stojncev in Manjo iz Mozirja. Iz deževne Ljubljane do Istanbula je bilo vse skupaj povsem brez zapletov z manjšo turbulenco. Prijazna gospa na okencu nam je uredila, da smo sedeli skupaj zato smo se tranzicije do Bangkoka toliko bolj veselili. V Istanbul smo prispeli ob polnoči, kjer je bil načrt počakati 16 ur na drug let.