Na plaži Desaru delava že skoraj 3 tedne. Vsak dan nas šef razporedi na različne delovne postaje. En dan se potiš na parkirišču, drug dan dremaš v 5-zvezdičnem hotelu in tretji dan s pištolo odganjaš opice, medtem ko kradejo čips (metki so samo vodne kroglice!). Če pa ima šef dober dan, nam pusti, da lahko preizkusimo stvari, ki jih prodajamo. Na to srečo je naletela Natalija. Dan je začela na mirni vodi, z dozo adrenalina, saj je lahko vozila vodni skuter.

Pot naju je zapeljala iz glavnega mesta na jugovzhodno obalo Malezije, kjer sva se že predhodno dogovorila za prostovoljno delo. Želela sva si dela na plaži in na srečo, sva ga tudi dobila! Bivava v mestecu Bandar Penawar, delo pa poteka 10 kilometrov stran, na obali Desaru. Delo je osredotočeno predvsem na vodne športe, kot so vodni skuter, banana, kajak in SUP. Vsi opravljamo enako delo – tako prostovoljci kot zaposleni. V plažnem baru se prodajajo vodne aktivnosti in pijača, pred vstopom pa se zaračuna še parkirnina. Včasih smo v 5-zvezdičnem hotelu, kjer ponovno prodajamo dozo adrenalina z vodnimi športi, včasih pomagamo pri oddaji štiri kolesnikov. Edina dodatna naloga je, da z zaposlenimi čim več komuniciramo, saj jim s tem pomagamo izboljšati znanje angleščine.

Nazaj iz svežih temperatur naju je pot vodila do vročega glavnega mesta Malezije, Kuala Lumpurja, kjer v osrednjem delu živi približno toliko ljudi kot v celi Sloveniji. Mesto ima zelo dobro vzpostavljeno mrežo podzemnih železnic in avtobusov. Ko primerjava z ostalimi glavnimi mesti, ki sva jih obiskala, ima Kuala Lumpur najboljši sistem – ena kartica povezuje vse javne prevoze. Na metro liniji imajo celo roza vagon, namenjen samo ženskam in to vsi tudi spoštujejo.

Zvezna država Penang, z glavnim mestom George Town, ki je drugo največje mesto v Maleziji. Mesto je zaščiteno pod UNESCO-m, saj, kot so navedli, "gre za edinstveno arhitekturo in kulturno mestno pokrajino." Ker je bilo v tistem času del britanske kolonije, je dobilo ime po angleškem kralju, ki je vladal med letoma 1760 in 1820. Sprehodila sva se po mestu in videla mešanico vsega – britanske kolonialne arhitekture, kitajskih trgovskih hiš, mošej, hindujskih templjev in ulične umetnosti. 

Zapustila sva provinco Krabi in se odpravila proti provinci Satun, kjer sva si imela priložnost ogledati mesto na Tajskem, ki je povsem neturistično. Tu sva še zadnjič izkoristila hrano na tajskem marketu, kjer sva lahko porabila še preostale bahte. Ustavila sva se zgolj za eno noč, saj naju je naslednji dan čakalo prečkanje meje. Prvič na potovanju sva mejo prečkala po morju, kar je izgledalo precej ležerno, sproščeno, kar je verjetno tudi posledica odsotnosti masovnega turizma, ki drugje povzroča zmedo. Štampiljka odjave na Tajskem in nato s čolnom proti Maleziji. Po eni uri sva prispela na otok Langkawi in takoj prišla na vrsto za novo štampiljko v potnem listu.

Preostala sta nama še dva dneva na Phuketu, kjer sva našla dve manjši, bolj skriti plaži. Ena je bila na skrajnem zahodu otoka, druga pa na severozahodu. Vesela sva bila, da sva se odločila obiskati Phuket, kljub številnim popotnikom, ki so nama to odsvetovali, zaradi prevelike gneče. A kot sva že omenila v prejšnjem blogu – na takem otoku se vedno najde kotiček zase.

Dela na posestvu ni primanjkovalo – razvažanje zemlje, sajenje limonske trave, Matic pa je uredil tudi pot do bungalova, kar je Natalija z veseljem izkoristila za modno pisto. 

Zapustila sva otok in se odpravila proti naslednji destinaciji – kraju blizu Nacionalnega parka Khao Sok, kjer sva se dogovorila za dvotedensko prostovoljno delo.

Prispela sva na drugi otok na najinem potovanju. Naporna vožnja je bila že zdavnaj pozabljena, z najetim motorjem pa sva se raziskovanja otoka lotila z veliko žlico.

V Siem Reapu, najini zadnji postojanki v Kambodži, sva se ustavila z enim glavnim razlogom – da obiščeva Angkor Wat, ki ga mnogi zaradi njegove arhitekturne mojstrovine in kulturnega pomena neuradno imenujejo osmo čudo sveta.

Odločitev je padla hitro – namesto dveh tednov bova poučevala tri. Nivo angleščine v razredu je bil zelo raznolik, kar je pomenilo, da so učenci z boljšim znanjem jezika morali pogosto razlagati naloge tistim, ki so imeli več težav z razumevanjem.

En mesec v Vietnamu nama je prinesel veliko doživetij, izkušenj, odlične hrane, zagotovo pa si ga bova zapomnila tudi po vrhunski kavi. Iz Ho Chi Minha naju je šesturna vožnja z avtobusom popeljala v sosednjo državo Kambodžo, natančneje v njeno glavno mesto Phnom Penh.

Preden sva nadaljevala pot, sva si za zajtrk privoščila Zmajev sadež (Dragon fruit). Zlasti ta regija je namreč največji pridelovalec tega sadeža v državi in pomemben izvoznik sosednji Kitajski. Če vas kdaj zamika pa le kupite znotraj bel zmajev sadež, saj znotraj rdeča barva ni naravna. Lokalci barvo dodajo, da lahko sadež prodajo turistom po višji ceni. Iz peščenih plaž Mui Ne sva se nato odpravila proti največjemu mestu Vietnama, Ho Chi Minh Cityju, nekoč znanemu kot Saigon, ki so ga po Vietnamski vojni preimenovali v čast narodnemu heroju in revolucionarju Ho Chi Minhu.

Pot naju je vodila iz Da Nanga v Nha Trang, obmorsko mesto v južnem Vietnamu, znano po dolgih peščenih plažah, kot jih najdemo v skoraj vsakem obmorskem mestu v Vietnamu.

V vasici Tam Coc sva morala počakati na avtobus do najine naslednje destinacije. Čakanje je potekalo v posebni čakalnici, ki je ubistvu družinska kavarna in restavracija, kjer sva pokazala tudi avtobusne karte. Običajno, ko gre za družinski posel je njihova dnevna soba pogosto prav ta kavarna ali restavracija, ki jo imajo doma. Njihovi otroci so torej prisotni "na delovnem mestu" staršev in tudi tukaj ni bilo nič drugače. Med čakanjem sva si krajšala čas tako, da sva animirala dva njihova otroka. Matic je iz balonov ustvaril več psov, s katerimi sta se dečka igrala. Tako sta se sprostila, da sta se kmalu znašla v Natalijinem naročju. Igra bi se z veseljem nadaljevala, vendar sva morala žal nadaljevati pot. 

Prehod v novo državo je prinesel kar nekaj novosti, prva naju je presenetila že ob prihodu. Iz vročega Laosa sva prispela v Hanoj, kjer je bilo hladnih 15 stopinj. Čeprav bi to lahko opisala kot pomladne temperature, je bila za naju temperaturna razlika 15–20 stopinj pravi šok. Pošteno sva morala pobrskati po najini "ruzak omari", da sva našla primerna oblačila za tako "mrzle" razmere in morava priznati, da sva prvič na potovanju okusila zimo. Tudi za domačine ta zima pomeni hudo mrzlo obdobje, saj so ljudje oblečeni v bunde, česar si nisva niti najmanj predstavljala.

Zadnje dni v Laosu sva se odločila preživeti v severnem mestu Luang Prabang. Mesto odlikuje edinstvena kolonialna arhitektura iz obdobja francoske vladavine, ki se harmonično prepleta z naravnimi lepotami. Nahaja se tik ob reki Mekong in s svojim šarmom ponuja kombinacijo zgodovine in mirnega vzdušja.

Po Natalijini bolezni je bil čas, da se počasi vrneva v ritem potovanja. Pakiranje, premikanje in raziskovanje zahtevajo kar nekaj energije (ne toliko kot odhod v službo seveda), zato sva se odločila, da podaljšava bivanje v Vang Viengu za štiri dodatne noči. Ta čas sva želela izkoristiti za temeljito raziskovanje kraja. Prva destinacija je bila jama Tham Chang, ki ni preveč naporna, razen velikega števila stopnic, ki jih je treba premagati do vstopne točke. Jama je precej velika in omogoča sprehod skozi dva večja rova – eden vodi globlje v notranjost gore, drugi pa se konča na razgledni točki s čudovitim pogledom na mesto Vang Vieng. Pod jamo teče manjša reka, ki je pritegnila Matičevo pozornost, ni se ji mogel upreti in se je v njej osvežil.

Nova država, ki sva jo napovedala že v prejšnjem blogu, je Laos. Prve dni sva preživela v glavnem mestu Vientiane, mestu, ki na prvi pogled deluje povsem v slogu naše nekdanje države Jugoslavije. Sama se sicer nisva rodila v tej državi, a po pripovedovanjih starejših modrecev (najinih staršev) in ogledovanju fotografij iz preteklosti je bil občutek resnično "nazaj v čas". Na ulicah sva opazila veliko tujcev, predvsem iz drugih azijskih držav. Po pogovoru s taksistom sva izvedela, da Kitajci prihajajo v Laos ustvarjat posel, Korejci pa na počitnice, saj jim laoška oblast omogoča 14-dnevni brezplačni vstop v državo.

Preden smo nadaljevali potovanje, sva si izpolnila eno od želja, ki je visoko kotirala na najinem seznamu – obisk festivala Yi Peng in Loy Krathong. Ta dva čarobna festivala, značilna za sever Tajske, potekata istočasno in temeljita na verskih tradicijah ter starodavnih prepričanjih iz časa kraljestva Lanna.

Pred zadnjim tednom na severu Tajske, sva želela ta predel še bolj raziskati, neodvisno od raznih agencij. Najela sva motor in za 4 dni odštela 24€. V soboto sva naredila načrt, da bova nedeljo izkoristila za celodnevno turo, ostale dni pa raziskovala popoldne, saj v jutranjih urah poteka delo.

Začetek vročega tedna nam je prinesel veliko dela, saj se je na Tajskem začela sezona setve. Skoraj vsi okoliški kmetje so pričeli z oranjem in sajenjem različnih vrst sadik. Na velikih poljih sadijo sami, brez strojev, zaradi močnega sonca pa za senco uporabljajo velike mavrične senčnike, ki pri nas po navadi prestavljajo ležanje in uživanje na plaži. Tudi na naši posestvi imajo zemljo posvečeno poljedelstvu, zatorej so fantje poprijeli za motorne kopačice in zemljo pripravili za setev. Nato so morali opraviti nekaj dela tudi na strehi hiše, ki jo pomagamo urediti, kjer pa so se približali kokosom na palmi in se z njimi, žal, zgolj spogledovali. Pomagal jim je Pi Bang, ki je s pomočjo žagice na dolgem ročaju, odžagal nekaj zrelih kokosov. Punce so bile posvečene setvi, med pavzo pa smo vsi uživali v sveži kokosovi vodi in sočnem kokosovem mesu.

Pot iz Bangkoka do mesta Chiang Mai, mesto, ki je obdano z džunglo. Vožnja z vlakom je trajala 14 ur, zanjo pa smo odšteli pičlih 10.6€. Peljala nas je čez celotno centralno Tajsko in vse do severne prestolnice. Najprej smo načrtovali potovanje v spalnih vagonih, ampak je cena podvojena in v upanju, da so sedeži udobni, smo se odločili za vožnjo v drugem razredu. Za lažjo predstavo, gre za sedeže, ki so precej podobni letalskim vendar z veliko več prostora za noge. Sama vožnja je minila precej hitro, saj je bil to nočni vlak in smo lahko približno dve do tri ure prespali. V Chiang Mai smo prišli ob 4. uri zjutraj, kar smo ocenili, da je precej nehumana ura za nadaljevanje do dogovorjene nastanitve, zato smo zavzeli mizo v bližnji kavarni in kartali vse do svita.

Prvi dnevi so minili v znamenju počivanja in nekaj težav s časovno razliko. Večinoma smo si ogledovali okolico, se sprehajali po ulicah, ki so bližje naši nastanitvi in seveda testirali hrano in naše želodčke za vse kar še pride. Pri sprehajanju po ulicah moraš biti precej previden, saj so ceste ozke, pločniki večinoma neobstoječi, vozniki pa hitri. Skoraj na vsakem vogalu se najdejo različne stojnice hrane, v katerih pečejo meso kar na licu mesta, kar pa je ob vročih mestnih temperaturah precej vprašljivo. Poleg tega pa najdeš še razno tropsko sadje, različne jedi, pijače, stvari, skratka vse, kar ti srce poželi. Kmalu opaziš prisotnost otrok, ki ne glede na svoja leta, pomagajo družini pri delu.