Peščeni božič

V vasici Tam Coc sva morala počakati na avtobus do najine naslednje destinacije. Čakanje je potekalo v posebni čakalnici, ki je ubistvu družinska kavarna in restavracija, kjer sva pokazala tudi avtobusne karte. Običajno, ko gre za družinski posel je njihova dnevna soba pogosto prav ta kavarna ali restavracija, ki jo imajo doma. Njihovi otroci so torej prisotni "na delovnem mestu" staršev in tudi tukaj ni bilo nič drugače. Med čakanjem sva si krajšala čas tako, da sva animirala dva njihova otroka. Matic je iz balonov ustvaril več psov, s katerimi sta se dečka igrala. Tako sta se sprostila, da sta se kmalu znašla v Natalijinem naročju. Igra bi se z veseljem nadaljevala, vendar sva morala žal nadaljevati pot. 

Prispela sva v Da Nang, peto največje mesto v Vietnamu, ki svoje ime dolguje vietnamski besedi nak, kar pomeni "odprtina velike reke". Tukaj se namreč reka Hàn izliva v morje. Na prihod je vplivalo tudi deževno obdobje, ki se sicer običajno zaključi novembra, vendar se zaradi globalnega segrevanja vremenski vzorci spreminjajo. Nekatere načrte sva morala prilagoditi, a sva dneve kljub temu izkoristila na svoj način. 

Naslednji dan naju je presenetilo boljše vreme, zato sva se odpravila na dolg sprehod po peščeni plaži My Khe. Občutek hoje z bosimi nogami po mivki, ko te občasno preseneti val vode, je bil za božični čas, več kot prijeten. Da je bilo vzdušje še bolj praznično, nama je prijazna angleška družina posodila božične kape, za pravo božično fotografiranje.

Za božično večerjo sva si želela dobrega bifteka, a je to na tem koncu sveta prava redkost. Strežejo ga le francoske restavracije, cene zanj pa rastejo v nebo. Privoščila pa sva si italijansko pico, na kateri je bil celo pršut, ki ni pogost v Aziji, saj je težko dostopen in drag. Večer sva zaključila na božičnem marketu. Na poti do tja sva omenila, da si želiva kuhančka in glej ga zlomka, res sva ga našla! Tako sva lahko ne samo videla, pač pa še okusila kanček prazničnega duha.

Matic je imel po kuhančku tako močno željo, da je imel naslednji dan trebušne težave. Med njegovim počitkom, se je tokrat Natalija sama potepala po mestu. Po poti si je naročila slano kavo in podrla rekord o najcenejši slani kavi v Vietnamu. Zanjo je odštela 18.000 VND, kar je pičlih 0,68€. Kavico si je privoščila ob plaži, v družbi valovanja morja. Za sliko pa je namesto Matica, objela kar palmo!

Posebno doživetje v Da Nangu je zagotovo znameniti Zmajev most (Dragon Bridge), zgrajen 29. marca 2013 v čast osvoboditve mesta iz primeža juga med vojno. Zanimivost je, da Vietnamci govorijo o "ameriški vojni", medtem ko jo pri nas poznamo kot "vietnamsko vojno". Most privabi trume turistov, saj vsak vikend ob 21. uri zaživi s spektaklom: zmaj najprej bruha ogenj in nato še vodo, ki zalije množico pod njim. Še dobro, da sva bila s svojimi dežnimi plašči pripravljena, saj naju je zmaj res "zalil". 

Naj še omeniva Matičevo povezovanje z delovnimi ljudmi Vietnama. Pomaga jim voziti "samotežne gare", podobne tistim, ki jih ima Natalijin dedek ter jih spodbuja pri ročnem vlečenju kabla iz kanalov. 

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.