Lapan ringgit

Pot naju je zapeljala iz glavnega mesta na jugovzhodno obalo Malezije, kjer sva se že predhodno dogovorila za prostovoljno delo. Želela sva si dela na plaži in na srečo, sva ga tudi dobila! Bivava v mestecu Bandar Penawar, delo pa poteka 10 kilometrov stran, na obali Desaru. Delo je osredotočeno predvsem na vodne športe, kot so vodni skuter, banana, kajak in SUP. Vsi opravljamo enako delo – tako prostovoljci kot zaposleni. V plažnem baru se prodajajo vodne aktivnosti in pijača, pred vstopom pa se zaračuna še parkirnina. Včasih smo v 5-zvezdičnem hotelu, kjer ponovno prodajamo dozo adrenalina z vodnimi športi, včasih pomagamo pri oddaji štiri kolesnikov. Edina dodatna naloga je, da z zaposlenimi čim več komuniciramo, saj jim s tem pomagamo izboljšati znanje angleščine.

Delo poteka po predhodnem dogovoru, torej 8–9 ur dnevno, tri dni v tednu (Ja, 4 dni smo prosti!). Prvi dnevi so minili zelo hitro, saj se je bilo treba prilagoditi in naučiti vsega, kar se od nas zahteva, saj se je bližal konec ramazana. Časa za postopno uvajanje ni bilo – kar naenkrat si bil postavljen na delovno mesto, kjer si se moral enostavno "naučiti plavati".

Ena izmed prvih fraz, ki sva se je naučila v malajščini je bila: "lapan ringgit", kar pomeni osem ringitov. Toliko  namreč stane celodnevno parkirišče na plaži (1,65€). Ko to zaračunaš 1342 avtomobilom, se ti res vtisne v spomin. 

Ob prostih dneh se ravnava po refrenu znane melodije Zmelkoow-ih:

Smisel življenja je ležanje na plaži, 
z možgani na off in čiwawo na straži.

Čivave sicer ni, a tudi straže ne potrebujeva. 

Tukaj pa nisva sama – tukaj sta še dva prostovoljca, Daniel in Andressa, prvi teden pa je z nami živel tudi Qyu, ki je tu zaposlen in si je sedaj poiskal drugo nastanitev. Pa jih spoznajmo: Daniel prihaja iz bližnjega Singapurja, zato sta mu okolje in kultura povsem znana. Sicer že upokojen, a ga to ne ustavi. Šale stresa iz levega rokava, problem pa mu predstavljajo le 4 prosti dnevi, saj mu hitro postane dolgčas. Andressa je iz oddaljene Brazilije, poskočna in dobrovoljna, s smehom, ki odmeva po celi hiši. Qyu je malezijec, iz mesta oddaljenega približno 1 uro, a dobro pozna tudi ta predel. Surfer in vedno nasmejan, z bundo pri 35°C.

Nastanjeni smo v hiši, ki je precej luksuzna – po šestih mesecih imava končno pravo fizično omaro, kamor lahko zloživa svoje stvari. Morda si mislite, kakšen luksuz pa je to, da imaš omaro? Po 6 mesecih življenja iz nahrbtnika, je tudi omara lahko luksuz. Drugače imava tudi kuhinjo z ventilatorsko pečico, kavč, televizijo, … Oba se strinjava, da tega res nisva pričakovala, a če nama je že ponujena takšna možnost, jo bova izkoristila kar se da dobro.

Kot sva že večkrat ugotovila – takšne izkušnje ne prinesejo samo dela in prijateljstev s tujci, ampak tudi dragocena poznanstva z lokalnimi prebivalci. Prav posebno doživetje naju je doletelo, ko smo bili povabljeni v "odprto hišo" ene izmed sodelavk. Odprta hiša pomeni, da ljudje v Maleziji ob praznovanju bajrama odprejo svoja vrata za družino, prijatelje, sodelavce in znance, kjer se vedno kaj dobrega poje – od slanih do sladkih jedi. Asna nas je pogostila, Qyu pa je bil naš vodič po cestah Bandar Penawarja. Poskusili smo različne prigrizke, ki jih postrežejo pred glavno jedjo, nato pa smo se posedli za mizo, kjer smo imeli postrežene rezance z Lakso (gosta juha z ribo) in riž z Asam Pedas-om (omaka z veliko čilija in ribo). Po okusu si sam dodaš zelenjavo. Lahko ste tudi že ugotovili, da je Asam Pedas lahko jedel samo Matic.

Značilno za malezijce je, da jedo brez pribora, z rokami. Na posnetku lahko opazite, da se je v tem preizkusil tudi Matic.

Kljub jezikovni barieri, je bila Asnina družina zelo gostoljubna in nas je sprejela z odprtimi rokami ter nam omogočila vpogled v njihovo kulturo.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.