Betoniranje na Tajskem

Zapustila sva otok in se odpravila proti naslednji destinaciji – kraju blizu Nacionalnega parka Khao Sok, kjer sva se dogovorila za dvotedensko prostovoljno delo.

Pot z otoka do nove lokacije je trajala dobrih šest ur. Kot sva navajena že skozi celotno jugovzhodno Azijo, se je potrebno prepustiti potovanju in prišel boš do cilja. Tako sva, kljub temu, da sva vmes dvakrat zamenjala prevozno sredstvo, brez zapletov prišla na cilj. Ker je bila pot dolga, sva se z gostitelji dogovorila, da prvi dan ne bova delala, temveč si vzameva čas za počitek. Pričakovala sva podobno nastanitev kot na severu Tajske v začetku najinega potovanja, a sva hitro ugotovila, da je tukaj vse precej bolj turistično naravnano. Gre za turistično posestvo, kjer si gostje lahko izberejo med različnimi oblikami nastanitve: sobo s svojo kopalnico, bungalov s skupno kopalnico ali pa sobo v stavbi, kjer smo bivali prostovoljci. Ob najinem prihodu so bili tu še trije prostovoljci, a že po prvem dnevu nas je zapustila Francozinja, ki je zaključila svoje prostovoljne dni in se odpravila naprej. Kmalu zatem je odšla še Poljakinja, tako da sva ostala le še midva z Angležem. 

Prvi dnevi so bili delovno pestri. Očistiti smo morali del hiše, odvečni material pa smo zložili v korito, pripravljeno za betoniranje. Kasneje smo se lotili betoniranja, med drugim tudi zidu iz odvečnih opek okoli drevesa, kjer smo nato nasuli zemljo in zasadili rože. Počutila sva se kot prava "fizička radnika". Anglež je skrbel za pospravljanje sob in menjavo posteljnine, zato sva pri naslednjih delih ostala sama. Najina naloga je bila zravnati večji del zemlje in očistiti območje posestva, ki ga je prerasla trava. Sprva sva delala dopoldne, od 8. do 11. ure, nato pa smo delo prestavili na popoldanski čas, saj je zagotavljal več sence na področju, kjer sva opravljala delo. Kljub temu, da sva delala zgolj 3 ure na dan, se je zaradi tropske vročine občutilo kot 8 ur. Na nekatere dni se nama je nasmehnila sreča in je pričelo deževati med najinimi delovnimi urami. 

Proste dni so popestrile mlade mucike, včasih pa sva se sprehodila do bližnje reke, kjer sva se z veseljem potopila v hladno vodo. Za animacijo med namakanjem pa so poskrbele opice ter vidre. 

Pri prejšnjih delih, ki sva jih opravljala, naju je družina vedno sprejela med svoje, občutek je bil topel in domač, tu pa sva bila nekoliko razočarana, saj so gostitelji precej turistično usmerjeni. Zaradi tega je odnos po večini hladen in je manj možnosti za kulturno izmenjavo, kot sva jo pričakovala. Vseeno so zelo prijazni, delovni in prilagodljivi glede delovnih ur in prostih dni. Pripravljajo nam vegansko kosilo in večerjo, kar je še poglobilo najino željo po pršutu in siru. Razvajajo pa nas z ogromno svežega sadja: bananami, jackfrutom, mangoti, ananasi, Matica pa so še posebej razveselili, ko so prinesli domov celo košaro pasijonk.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.