Nad, v in pod valovi

Pot naju je vodila iz Da Nanga v Nha Trang, obmorsko mesto v južnem Vietnamu, znano po dolgih peščenih plažah, kot jih najdemo v skoraj vsakem obmorskem mestu v Vietnamu.

Zadnji dan v letu 2024 sva želela preživeti na plaži, kjer valovanje morja ustvarja umirjeno okolje. Čez dan sva raziskovala mesto in se sprehajala po peščeni plaži, zvečer pa sva odšla v center mesta na silvestrsko večerjo. Po večerji naju je stric na kolesu odpeljal nazaj, a silvestrovo sva morala pričakati pod streho, saj je ob 21. uri začelo deževati. Pred polnočjo sva se kljub dežju, v plaščih odpravila na plažo, od koder sva opazovala ognjemet nad mestom.

Prvi dan novega leta v Vietnamu ni posebnega praznovanja, zato večina ljudi nadaljuje svoje vsakdanje življenje. Midva sva se peš odpravila proti gondoli, ki vodi na otok Hon Tre. Med potjo sva zavila v manjšo ulico ob vodi, kjer sva uzrla revščino, ki je običajnim turistom skrita. V liniji hotelov se Nha Trang na določenih mestih preliva v barake na kolih. Kljub skromnemu življenju na obrobju, pa so bili domačini do naju zelo spoštljivi in prijazni. Ko sva prispela, sva se vkrcala na čezmorsko gondolo, dolgo 3,3 km, ki velja za najdaljšo te vrste na svetu. Zanjo sva odštela vsak 200.000 vietnamskih dongov (približno 7,7€). Pripelje te v Vinpearl Nha Trang, ki je v namen turizma, narejeno razkošno letovišče in zabaviščni park. Sprehajala sva se po ulicah, odetih v božično dekoracijo in zvočnike, ki so predvajali (kakšno presenečenje!) božično glasbo. Po slabem vremenu na silvestrovo, se nama je v novem letu nasmehnilo sonce, saj ob tem prazničnem času poleg vozovnice, podarijo še kupon z določeno denarno vsoto. To nama je omogočilo, da sva si privoščila brezplačno kosilo in še kavo. Ko se je začelo mračiti, se je na glavnem trgu odvil pravi šov, z več kot 100 plesalci in plesalkami. Škratje z rožastimi pihali so z najine strani poželi največji aplavz, na koncu pa sva lahko še preverila, če njihove trobente zares delujejo. 

Na zadnji dan v Nha Trangu je Matic izkoristil za novoletni skok v morje, z olajševalnimi okoliščinami, saj je bila voda še vedno prijetno topla. Seveda sva zaključila z odlično hrano, ki naju v Vietnamu nikoli ne razočara. Poskusila sva Bun dau mam tom, tradicionalno jed, postreženo na veliki plošči z ocvrtimi vampi, riževimi rezanci, pečenim tofujem, korenčkom, mangom, kumarami in skrivnostnimi dodatki. Sestavine sva zavila v rižev papir, ki ga zmočiš v vodi, da postane lepljiv in raztegljiv. Ko sva tuhtala, kako točno je treba jed sestaviti, sva namočila preveč riževih papirjev, da so se zlepili skupaj, nekaj zavitkov sva nadevala preveč, nekaj premalo, a na koncu sva se vseeno dodobra najedla.

Z avtobusom sva prispela na sam jug Vietnama v manjše mesto Mui Ne. Prve dni sva se privajala na tropsko vročino in vlago ter jih preživela na peščeni plaži pod palmami, kjer je bila edina skrb, da nama kokos ne pade na glavo. Poleg poležavanja sva si ogledala finale ASEAN pokala, nogometnega turnirja za jugovzhodno Azijo. V finalu sta se pomerila Tajska in Vietnam. Po zmagi Vietnama so po državi odmevale troblje motorjev in bile povsod vidne vietnamske zastave – praznovanje, ki z izkazanim ponosom do svoje ekipe, navdušuje. 

Ena glavnih znamenitosti Mui Ne so bele in rdeče puščavske sipine. Zbudila sva se ob 4. uri zjutraj in se z najinim voznikom v rumeni streli odpravila proti belim sipinam. Mnogi najamejo štirikolesnik, a pohodnika kot sva, se odpraviva peš do vrha sipine. Po manj kot 20 minutah hoje sva prispela na vrh, kjer sva opazovala čudovit sončni vzhod. Nadaljevali smo proti rdečim sipinam, kjer sva najela "desko", čeprav so to bile bolj sani. Gospa, pri kateri sva najela desko, nama ni dovolila deskanja stoje, sva se pa vseeno spuščala po sipinah kot prava puščavska sankača. Kot zanimivost so beli pesek prinesli vetrovi iz morja, kjer se je tisoče let kopičil, da so nastale prave sipine. Pri rdečih sipinah pa gre za krušenje kamnine v notranjosti celine. Je pa to kamnina, ki vsebuje več železovega oksida, zato je za ta pesek značilna rdeča barva. Med potjo je voznik ustavil za cesto, spremenil svojo vlogo ter nama namenil nekaj strokovnih nasvetov kot fotograf. Za iztopajoče barve pa je poskrbel naš rumenko. 

Za konec dneva sva obiskala še ribiško vasico, kjer sva opazovala vsakodnevno delo ribičev, nato pa se sprehodila po bližnjem potoku Fairy Stream. Dan se je za naju zaključil ob 9. uri zjutraj, saj se nama je mudilo na plažo, poležavati v senci palm.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.