Od Kopra do Florjana

Pred zadnjim tednom na severu Tajske, sva želela ta predel še bolj raziskati, neodvisno od raznih agencij. Najela sva motor in za 4 dni odštela 24€. V soboto sva naredila načrt, da bova nedeljo izkoristila za celodnevno turo, ostale dni pa raziskovala popoldne, saj v jutranjih urah poteka delo.

Doi Inthanon, najvišja gora na Tajskem s 2565 metri, je poimenovana po princu Inthanonu, ki si je prizadeval raziskati in zaščititi ta predel dežele. Osvajanje gore je tu precej drugačno kot pri nas, saj džungla onemogoča, da bi speljali pohodniške poti do vrha. Poleg goste vegetacije je tu še živalski svet, ki bi lahko predstavljal nevarnost. Drugače se rada odpraviva na pohod, a tokrat nisva pokazala prave planinske zavesti, saj sva se vozila z motorjem po cesti, ki vodi vse do vrha. Znoj naju je oblival, kot da sva se odpravila peš! Povzpeti sva se morala namreč za kar 1800 višinskih metrov, pri čemer sva zaradi strmine precej zaskrbljeno opazovala števec za gorivo.

Na vrhu sva obiskala dve urejeni pohodniški poti. Prva vodi skozi džunglo, druga po travniku, kjer je rastlinje značilno za predalpsko okolje – precej nenavadno za tropsko podnebje. Pri vhodu za drugo pot naju je pričakalo pleme Hmong, ki izvira iz Kitajske. Tajska je pleme sprejela kot del svoje skupnosti in jim pomagala ustvariti dejavnost, s katero se preživljajo. Služijo tako, da moraš za pot po džungli najeti "vodiča" iz njihovega plemena. Tako sva spoznala Mirkota. Ves čas je hodil dober centimeter za nama, brez, da bi spregovoril kakšno besedo. Na razgledni točki naju je pričakala megla, a ko se je razkadila, sva ujela nekaj čudovitih pogledov. Malo pod vrhom sva obiskala še dve pagodi, posvečeni prejšnjemu kralju in kraljici, postavljeni ob kraljevem 60. rojstnem dnevu. Kot zadnjo točko v nacionalnem parku Inthanon sva si ogledala še slap Wachirathan, ki z višino 70 metrov ponuja spektakularen prizor. V tem dnevu sva z motorjem vse skupaj prevozila 180 kilometrov, kar je v primerjavi s Slovenijo približno toliko, kot če bi se iz Kopra odpravila do Natalijinega domačega kraja, Florjana.

Ob Khan je manjši nacionalni park v bližini Chiang Maija, ki ga je poplavni čas močno prizadel. Prej urejena steza zdaj ni več povsem takšna, kot je bila, saj je voda na nekaterih mestih del poti kar izbrisala. Sama pohodniška pot se nenehno dviguje in spušča, na določenih delih pa vodi tik ob vodi, kjer je najlepši del parka – tam se struga prelevi v čudovit vintgar. Žal je pot na enem delu preusmerjena, saj je bil most čez reko uničen. Ob vodi sva si vzela nekaj časa, iskala svoj zen in uživala v miru narave, saj je turistična sezona šele na začetku, kar pomeni, da obiskovalcev skoraj ni ali pa jih je le peščica.

San Kamphaeng vroči vrelci so znani po dveh umetno ustvarjenih gejzirih, kjer je voda tako vroča, da si obiskovalci tam kuhajo jajca – atrakcija, ki se nama je zdela kar zabavna. Ob "baznečkih" za kuhanje jajc, se nahajajo usmeritve, koliko časa potrebujejo, da se skuhajo na željeno trdoto. V kompleksu se nahaja tudi bazen za ljudi, za namakanje v vroči vodi. Običajno si ob vročem dnevu s 30 stopinjami zaželiš hladne pijače, zato je misel, da bi se potopil v še bolj vročo vodo, nekoliko smešna. Kljub temu sva uživala v vročem bazenu, ki deluje precej sproščujoče, ko se namakaš v 41 stopinjah. Po večkratnih izmenjavah med omenjenim bazenom in hladnim tušem sva se odpravila še do gorske vasice. Mae Kampong, vasica na 1300 metrih nadmorske višine, je dom okoli 500 prebivalcem. Idilična vas ima eno glavno ulico, ki je središče vsega dogajanja. Okolica je priljubljena za počitniške hišice in je namenjena predvsem oddihu iz mestnega vrveža, kar ustvarja sproščeno in mirno vzdušje v objemu narave.

Nacionalni park Mae Wang naju je navdušil s svojo osupljivo skalno formacijo, znano kot Phra Chor. To naravno čudo, pogosto primerjano s "puščavsko steno", je skozi stoletja oblikovalo premikanje tektonskih plošč, moč vode in vetra, ki so skupaj ustvarili dramatično pokrajino. Ponovno naju je navdušilo dejstvo, da tu še ni glavne turistične sezone in sva lahko ta edinstven kraj raziskovala popolnoma sama.

Po ogledu Phra Chora sva se za kratek čas ustavila pri bližnjem jezeru, kjer sva si privoščila oddih in se skrila pred žgočim soncem. Pogled na jezero, ki reflektira okoliška drevesa je bil tako čudovit, da bi bilo primerno za na sestavljanko. Žal je zaradi zaščite narave kopanje prepovedano, zato sva kmalu nadaljevala.

Slap Mae Wang je bil naslednji vrhunec najinega dne. Pot do slapa sicer ni najbolje označena, a Matic z vsemi aplikacijami vedno poskrbi, da brez težav najdeva pravo smer. Po približno 10 minutah hoje skozi tropski gozd se nama je odprl pogled na veličasten džungelski slap. Ob njem sva se sprehodila čez bambusov most in uživala v osvežujočem pršcu vode. Maticu se je slap tako dopadel, da se ni mogel upreti in je skočil v vodo za kratek "tufo".

Najem motorja sva zaključila z obiskom razgledne točke v bližini templja Štirih Bud, kjer sva uživala v čudovitem pogledu na pokrajino in tihem vzdušju tega kraja.

Zadnja dva dneva sta bila polna čustev, saj sva v treh tednih, ki sva jih preživela med prostovoljci in lokalnimi prebivalci, stkala posebne vezi, ki se ti za vedno vtisnejo v srce. Ob slovesu smo pripravili poslovilno zabavo, kjer smo skupaj izdelovali Krathonge – tradicionalne plavajoče svečke, narejene iz bambusa in okrašene z listi ter cvetovi. Ta ritual, prežet s simboliko in lepoto, je bil čudovit zaključek najinega časa na tem skromnem, a čarobnem kraju.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa – ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.