Zadnje dni v Laosu sva se odločila preživeti v severnem mestu Luang Prabang. Mesto odlikuje edinstvena kolonialna arhitektura iz obdobja francoske vladavine, ki se harmonično prepleta z naravnimi lepotami. Nahaja se tik ob reki Mekong in s svojim šarmom ponuja kombinacijo zgodovine in mirnega vzdušja.
Načrt sva hitro skovala – najbolje bo, da znova najameva motor in že sva bila v raziskovalni preži. Prva postaja je bil slap Kuang Si, ki ga obdaja mreža manjših slapov in tolmunov. Park, kjer se slapovi nahajajo, pa je tudi dom azijskim črnim medvedom, znanim kot lunini medvedi. Najprej sva obiskala zavetišče, kjer rešujejo medvede pred posledicami naravnih katastrof, kot so požari in poplave, ki jih prinaša globalno segrevanje. Po sprehodu skozi zavetišče sva nadaljevala do glavnega slapa, skritega globoko v džungli. Njegova mogočnost očara – približno 50 metrov visok padec vode v smaragdno modre bazene, ki kar vabijo k osvežitvi. Kot bi rekla prijateljica Špelca: "Ko Matic zagleda vodo, skoči v vodo, " in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Medtem na kopnem Natalija postane slavna osebnost, saj se želi z njo, brez posebnega razloga, slikati par Kitajskih turistov.
Buffalo Dairy Farm oziroma Farma bivolov je bila naslednja postaja na najinem seznamu. Ker teh živali pri nas nikjer ne vidiš, sva se odločila, da greva na ogled kmetije. Ta kraj ne ponuja le priložnosti za interakcijo z živalmi, temveč je tudi odličen primer trajnostnega kmetovanja in podpore lokalni skupnosti v Laosu. Od trenutka, ko sva prispela, sva se popolnoma potopila v vsakdanje življenje na kmetiji. Božanje prikupnih pujskov in zajčkov je bilo pravo veselje, nato pa sva imela priložnost, da pomolzeva bivole – dejavnost, ki naju je popeljala nazaj v čase najinih starih staršev. Sledilo je krtačenje in prhanje bivolov, kar je bilo prav posebno doživetje. Presenetilo naju je, kako nežne in mirne so te mogočne živali. Zdelo se nama je, kot da sva jim pričarala pravi dan razvajanja. Doživetje pa ne bi bilo popolno brez pokušine njihovega okusnega bivoljega sira. Poskusila sva jogurt, rikoto, mocarelo, feto in feto z začimbami, pri čemer nama je vodič Phoukham celo zaupal recept za pripravo. Za piko na i sva okusila še sladoled iz bivoljega mleka, ki je bil prava poslastica za brbončice in hkrati dokaz mojstrstva te kmetije. Kar je obisk naredilo resnično nepozaben, je bil prav vodič Phoukham. Mlad fante, čigar strast do kmetije in poglobljeno znanje o živalih sta bila očitna v razlagi in dejavnosti. S svojo toplo in karizmatično osebnostjo je izkušnjo povzdignil na povsem novo raven. Poskrbel je, da sva razumela pomen dela mlekarne za lokalno skupnost in okolje, vse pa je predstavil na zabaven in interaktiven način.
Luang Prabang ponuja edinstveno izkušnjo, značilno za budistično tradicijo – darovanje hrane menihom. Obred se začne ob sončnem vzhodu in traja približno eno uro. Menihi hodijo v tišini po ulicah, medtem ko jim domačini in turisti spoštljivo darujejo hrano. Da bi doživela ta ritual, sva se zbudila že ob 5.30 zjutraj, a naju je dogajanje razočaralo – ne zaradi obreda samega, temveč zaradi nespoštljivega vedenja nekaterih turistov. Domačini se trudijo ustvariti prostor spoštovanja in postavljajo jasna navodila, a to marsikdo prezre. Mnogi obiskovalci rinejo s telefoni v obraze menihov in motijo obred. Poleg tega je zaradi prevelikega števila turistov hrana, ki jo menihi prejmejo, pogosto zavržena, kar obredu odvzame njegovo globoko simboliko.
Za bolj umirjeno in avtentično doživetje sva se odpravila k slapovom Tat Sae, skritim globoko v džungli. Do njih te laoški stric pelje po reki z dolgim in ozkim čolnom. Najprej sva se peš, mimo spodnjega slapa, z velikim pogumom podala do zgornjega slapa. Pot je bila na nekaterih delih namreč nekoliko nevarna, saj so poplave uničile speljano pot, popravki pa so bili bolj naključna improvizacija, kot premišljen načrt. Pogum se je obrestoval, saj sva zgoraj sama uživala v miru in osvežilni vodi. Nato sva se vrnila in zaplavala še pri spodnjem slapu z večjim tolmunom.
Po treh dneh raziskovanja čarobnega Luang Prabanga sva se odpravila v naslednjo državo. Ob šestih zvečer sva se vkrcala na 25-urni spalni avtobus. Pot do meje je potekala ponoči, večji del poti je bil makadamski in čeprav je avtobus z ležečimi sedeži ugoden za spanje je bil to, zaradi lukenj na cesti, kar izziv. Voznik avtobusa je moral večkrat voziti tudi vzvratno, saj je zadel s sprednjim delom v te luknje na cesti.
Na mejo sva prispela okoli 8. ure zjutraj. Najprej sva se odpravila na laoško mejo, kjer sva se odjavila iz države. Peš sva prečkala nikogaršnjo zemljo in prispela do vietnamske meje. Med prestopanjem je Matica oficir sprva odmaknil iz kolone, medtem ko je Natalija brez težav prejela žig v potni list. Matica so zadržali, dokler niso vsi ostali potniki prestopili meje. Po pregledu vize in Matičevega potnega lista so ugotovili napako – številka potnega lista se med vizo in potnim listom ni ujemala. Viza potem takem ni bila veljavna.
Z iznajdljivostjo in preko Google prevajalnika je Matic uspel izvedeti, da bo moral kupiti novo vizo. Ura je bila že 10. zjutraj, avtobus je bil pripravljen, da odpelje, nova viza pa naj bi prišla šele ob 17.30. Tako ni bilo druge, kot da nahrbtnike vzameva iz avtobusa in se podava na skoraj 8-urno čakanje na nikogaršnji zemlji, na višini 1000 metrov, obdana z džunglo, v megli, 10-stopinjskem mrazu in z negotovostjo, kje bova prenočila. Razmišljala sva že, kako bi prižgala taborni ogenj, v primeru, da viza ne bi prišla pravočasno, mejo pa zaprejo. A ob 17.38 je Matic le prejel novo vizo, postopek vstopa pa je trajal vse do 18. ure, saj je bilo treba izpolniti še številne dokumente.
Sreča v nesreči je bila, da sva se oficirju zasmilila in nama je uredil taksi do najbližjega mesta. Da mu nismo ostali dolžni, je preko Google prevajalnika poprosil za nekaj ameriških dolarjev kot nagrado. Matic je bil na to že pripravljen in se je, skoraj filmsko, z njim rokoval v zahvalo za trud in s stiskom dlani predal 10 dolarjev. Še dobro, da ima država nizek standard in nizke vsote v dlani zadostujejo. Oficir nama je zaželel srečno pot naprej, a po navadi, ko rešiš en problem, se pogosto pojavi nov. Zdaj se je postavilo vprašanje, kako priti do Hanoja in kje bova prenočila? Šofer taksija naju je s pomočjo angleško govoreče hčere na telefonu vprašal, ali bi želela nadaljevati pot do Hanoja. Spalni avtobus je stal dobrih 25 ameriških dolarjev na osebo, obljubljeno je bilo, da gre avtobus direktno do mesta, zato sva se odločila, da pristaneva in prideva čimprej do cilja. Po približno 6-urni vožnji voznik ustavi avtobus in vse potnike izkrca. Brez pojasnila nas preusmeri v kombi, ki se je po 5 minutah ustavil na bližnji avtobusni postaji. Ponovno nas napodi iz kombija, na postaji pa zagledava še en spalni avtobus, z napisom Hanoj. Ta je bil na srečo zadnji, ki naju je počasi le pripeljal do mesta.
V Hanoj sva končno prispela ob 13. uri po skupno 43 urah potovanja sva prispela v hostel. V načrtu je bil 1 spalni avtobus, dobila pa sva 3 spalne avtobuse, kombi in še taksi. Čeprav sva imela občutek, da je vse skupaj nekoliko sumljivo – časovnice so bile natančno tempirane in vsi so bili pretirano prijazni za zaslužek, se nisva preveč obremenjevala. Bila sva le vesela, da sva končno prispela v novo državo, kjer naju čakajo novi izzivi in spoznanja.
Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.
Add comment
Comments