Goreče lanterne in še zadnja partija "stoječki"

Preden smo nadaljevali potovanje, sva si izpolnila eno od želja, ki je visoko kotirala na najinem seznamu – obisk festivala Yi Peng in Loy Krathong. Ta dva čarobna festivala, značilna za sever Tajske, potekata istočasno in temeljita na verskih tradicijah ter starodavnih prepričanjih iz časa kraljestva Lanna.

Yi Peng festival je praznik druge polne lune po tradicionalnem lunarnem koledarju. Gre za trenutek, ko ljudje prižigajo papirnate lanterne in jih spuščajo v nebo. S tem dejanjem počastijo Budo ter prosijo za srečo, modrost in razsvetljenje. Mi se nismo udeležili komercializirane različice festivala, ki jo ponujajo agencije, ampak smo sledili lokalnemu pristopu. Naš hostel je organiziral prevoz do bližnjega jezera, kamor zahajajo domačini. Zaradi gneče na cesti, se nam je običajnih trideset minut vožnje podaljšalo za dodatnih devetdeset minut. Šala ali dve in čas mine. Kljub kaosu in zmedi je zaznati čarobno vzdušje, a festival ni brez nevarnosti – lanterne se lahko vnamejo na tleh, lahko se vnamejo v zraku in padejo na tla ali obvisijo v drevesih. Mi smo imeli srečo, saj nas je, na prejšnji lokaciji, domačin Pi Bang naučil pravilne tehnike spuščanja lantern in smo tako izpadli pravi profesionalci, brez gorečih lantern. 

Loy Krathong, drugi festival, se odvija ob vodi. "Krathong" pomeni majhna ladjica, "Loy" pa plavaj. Ladjice, običajno narejene iz stebla bananovca, ljudje okrasijo s cvetjem, svečami in dišavnimi palčkami ter jih nato spustijo na gladino jezer in rek. S tem dejanjem se simbolično pokesajo za slaba dejanja in izkažejo hvaležnost boginji vode. Oba festivala sta neverjetno obljudena, a vseeno čarobna – priporočila bi ju vsakomur, ki želi doživeti nekaj zares posebnega.

Ena izmed želja, ki sva si jih želela izpolniti na Tajskem, je bila tudi preobrazba v kuharska mojstra. Čeprav je Matic tisti, ki je bolj navdušen nad kuhanjem, Natalija ni imela nič proti – vedela je, da jo čaka odličen obrok. Tečaj se je začel z obiskom lokalne tržnice, kjer so nam predstavili sadje, zelenjavo in začimbe, značilne za tajsko kuhinjo. Naučila sva se prepoznati različne vrste limonske trave, galangala, čilijev in še mnogo več. Po ogledu tržnice smo se preselili na zelenjavni vrt pri kuharskem studiu, kjer nas je učiteljica poučevala o svežih zeliščih, vse pa smo lahko tudi poskusili. Po okušanju bi lahko rekla, da je nekaj zelišč zelo podobnih, takšnih kot jih poznamo mi, nekatera pa so nekaj popolnoma novega. Pod vodstvom naše Julie, sva pripravila nekaj najbolj znanih tajskih jedi, od Koh Soi in Panang Curry-a do Pad Thai-ja in piščanca z indijskimi oreščki, ni pa manjkala niti Tom Yum juha. Priprava je bila zabavna, jedi pa so bile neverjetno okusne. Po tem tečaju sva že načrtovala, kje v Sloveniji bova kupila vse sestavine, da ne boste niti vi prikrajšani za te jedi.

Chiang Mai in bivanje v samem centru naju je malo pretresel, saj sva se precej razvadila z umirjenim vaških življenjem Tajcev, v mestu pa naju je pričakal "švicarski bum" (Švicar je vsak turist, ki je bele polti, tudi če ni Švicar po narodnosti), je pa mesto polno zanimivih kotičkov, od tradicionalnih tržnic in majhnih kavarn, prodajaln s knjigami, do živahnih nočnih marketov. Za ogled samega mesta res ne potrebuješ veliko časa, je pa okolica tista, ki te očara.

Po več kot mesecu skupnih dogodivščin se je naša pot zdaj razšla. Matic in Manja sta se podala v naslednjo državo, midva pa sva ostala še malo na Tajskem. V čast vsem ustvarjenim spominom, smo na avtobusni postaji, kar "stoječki", odigrali še zadnjo partijo Remija. Midva sva pot nadaljevala z nočnim avtobusom proti vzhodnemu delu Tajske, v mesto Khon Kaen. Potovanje je bilo utrudljivo, vozila sva se 12 ur in čeprav sva imela najdaljše noge na avtobusu, sva dobila sedež z najmanj prostora za le-te. Imeli pa smo "stevardeso", ki nam je priskrbela odejo, prigrizek in plastenko vode.

Khon Kaen, manj turistično mesto, je znano po svoji avtentičnosti in počasnejšemu tempu življenja. Tu sva raziskala lokalne tržnice, kjer so cene jedi malenkostno nižje, od bolj turističnih delov Tajske. Sprehodila sva se okoli jezera Bueng Kaen Nakhon in raziskovala mesto zgolj z "vandranjem" po ulicah. Sva pa zasledila, da na vzhodu Tajske jemljejo varnost zelo resno tudi pri ribištvu, saj tukaj lovijo ribe kar v motorističnih čeladah.

Tajska naju je očarala s svojo gostoljubnostjo, bogato kulturo in čudovitimi doživetji. Čeprav je bilo slovo težje od pričakovanega, sva bila navdušena, saj naju je čakalo novo poglavje potovanja – Laos. Mejo sva prečkala z vlakom, ki pelje čez reko Mekong in z radovednostjo stopila v to mirno in naravno bogato deželo.

Preobrazba po več kot mesecu na Tajskem se je najbolj odrazila pri Maticu. Ena fotografija je bila posneta malo po prihodu, druga pa po dobrem mesecu na Tajskem. Ugotovite, katera slika predstavlja katero časovno obdobje?

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa – ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.