Jajc za celo Slovenijo

Prispela sva na drugi otok na najinem potovanju. Naporna vožnja je bila že zdavnaj pozabljena, z najetim motorjem pa sva se raziskovanja otoka lotila z veliko žlico.

Nastanitev, ki sva jo izbrala, je bila nekoliko bolj odmaknjena v notranjost otoka, a nama je bil koncept hostla fantastičen. Gre za hostel, ki je hkrati tudi turistična fakulteta. Ves denar od nastanitev je namenjen študentom, ki lahko tako študirajo brezplačno, poleg tega pa jih z materialnimi sponzorstvi podpirajo različna podjetja. Hostel je popolnoma v rokah študentov – skrbijo za sprejeme in odhode gostov, čiščenje sob in kopalnic ter celo pripravo zajtrka. Na posesti imajo tudi nekaj rastlinjakov ter kokošnjak s 50.000 kurami, ki dnevno znesejo do 47.000 jajc. Tako poskrbijo za oskrbo otoka z jajci, hkrati pa ves dobiček znova vložijo v študij in druge projekte. Patent, ki ga uporabljajo za zbiranje jajc bova ob prihodu domov predlagala tudi Natalijini mami in morda lahko nekega dne tudi ona oskrbuje z jajci celo Šaleško dolino. 

Vrhunskih plaž ni primanjkovalo. Vsak dan sva obiskala vsaj dve različni ali pa eno samo, če sva se lotila kakšne druge aktivnosti. V dopoldanskem in opoldanskem času sva se večinoma zadrževala na vzhodni, severni ali južni obali, saj je bilo tam takrat največ sonca. Popoldne in proti večeru pa sva se premaknila na zahodne plaže, kjer sva uživala v čudovitih sončnih zahodih, enkrat pa bila celo nagrajena z luninim vzhodom. 

Zaradi velikega števila plaž se ljudje na otoku precej razpršijo, zato sva le enkrat naletela na gnečo. Kakšen dan je šlo tudi za reševanje korejskih turistov, saj so v skupinah vozili po plaži s štirikolesniki. Udeleženka skupine je želela zapeljati vzvratno in obtičala v mivki. Še dobro, da se nama je ta dan na plaži pridružil prijatelj iz hostla Nishan, da so lahko fantje izpeljali reševanje. Natalija pa je dogodek pogumno fotografirala z brisače. 

Na otoku sva obiskala tudi slap Na Muang, kjer se je Matic osvežil v vodi, vendar se tam nisva zadržala predolgo, saj je bilo precej turistov, čeprav je bil slap sam po sebi zelo pomirjujoč.

Ena izmed aktivnosti, s katero sva presekala rutino plaž (rutina, ki sva se je z veseljem navadila), je bil vzpon do razgledne točke skoraj točno na sredini otoka, od koder se odpira razgled na celoten otok in neskončno morje. Pot do tja je bila mestoma tako strma, da je morala Natalija sestopiti z motorja in ta del prehoditi peš. Pogled je bil sicer precej meglen, a vseeno sva bila zadovoljna – premagala sva pravo motoristično avanturo, da sva sploh prišla do vrha, na koncu pa bila nagrajena vsaj z delnimi razgledi.

Seveda pa na najinem meniju ni manjkalo izvrstne hrane. Čisto blizu hostla sva našla odlično lokalno restavracijo, ki se ji nisva mogla upreti, zato sva jo v sedmih dneh obiskala kar šestkrat. Lastnika sta bila nad najino zvestobo tako navdušena, da sta naju občasno nagradila s sladico – lepljivim rižem z banano, parjenim v bananinem listu, z dodatkom rdečega fižola za barvo ali pa s svojimi domačimi bananami. Spet sva prišla na svoj račun – in seveda vsak dan jedla Pad Thai.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.