Čajanka s pogledom na čaj

Zvezna država Penang, z glavnim mestom George Town, ki je drugo največje mesto v Maleziji. Mesto je zaščiteno pod UNESCO-m, saj, kot so navedli, "gre za edinstveno arhitekturo in kulturno mestno pokrajino." Ker je bilo v tistem času del britanske kolonije, je dobilo ime po angleškem kralju, ki je vladal med letoma 1760 in 1820. Sprehodila sva se po mestu in videla mešanico vsega – britanske kolonialne arhitekture, kitajskih trgovskih hiš, mošej, hindujskih templjev in ulične umetnosti. 

Matic je ta dan obkljukal tudi novo državo na seznamu striženja.

Penang Hill je bila najina naslednja točka. Do vrha pelje vzpenjača, ki v približno petih minutah doseže vrh hriba. Ker se nama je vse skupaj zdelo preveč enostavno, sva se odločila za približno dvourni pohod. Na srečo sva se že navadila pohodov v takšnih temperaturah, Natalijino godrnjanje pa je vzbudilo dejstvo, da je pohod ponovno sestavljen večinoma iz stopnic. Izgleda kot, da Malezijci vidijo hrib in prva asociacija so jim stopnice. Gre za najvišjo razgledno točko na otoku Penang, od koder se v daljavi vidijo stolpnice George Towna. Sama pot se vije ob progi vzpenjače, zato razgledov ni manjkalo. 

Po vročem obalnem mestu je sledil premik v Cameron Highlands, eno najbolj priljubljenih visokogorskih območij v Maleziji, ki ima zanimivo zgodovino, saj sega v kolonialne čase. Območje je leta 1885 raziskal britanski geodet William Cameron, ki ga je opisal kot idealno za kmetijstvo zaradi prijetne klime in rodovitne zemlje. Britanci so pozneje razvili regijo kot gorsko zatočišče pred tropsko vročino in jo preoblikovali v čajni raj. Na nadmorski višini 1440 metrov sva prišla do bolj hladnega vremena. Pogosto v tem delu dežuje skozi vse leto, vendar nama je vreme prizaneslo.

Gunung Jasar je gorski vrh, ki sva ga osvojila kar hitro – od nastanitve do vrha sva potrebovala le dobro uro. Ker pa to ni bil najin končni cilj, sva pot nadaljevala naprej. Približno tri kilometre sva hodila po bolj zaraščenem delu, kjer sva naletela na par pred nama, ki je fotografiral nekaj v gozdu. Našla sta zeleno suličarko. Naredila sva nekaj fotografij tudi sama, a sva se kmalu odpravila naprej, saj je nisva želela motiti. Iz zaraščenega dela poti se nama je odprl pogled na čajne nasade, skozi katere sva se sprehodila, na koncu pa poizkusila tudi njihov domači čaj in se okrepčala s sladico. Pogledi na nasade, ki so vseh odtenkov zelene barve, so dih jemajoči.

Slap Robinson in slap Maya sta skrita slapova v džungli, blizu najine nastanitve. Do obeh slapov sva imela približno eno uro pohoda, vendar sva se ves čas spuščala, tako da naju je pravi izziv čakal na poti nazaj. Na koncu poti te pričaka čudovit razgled na slap, vendar so smeti v rečni strugi in vonj po kanalizaciji pustili precej grenak priokus, ne glede na to, kako veličastna sta slapova bila. Na poti sva srečala tudi kuščarja, ki sva ga zmotila med malico in zato ni bil kaj preveč vesel najine družbe.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.