Od Bangkoka do zelenega Chiang Mai-a

Pot iz Bangkoka do mesta Chiang Mai, mesto, ki je obdano z džunglo. Vožnja z vlakom je trajala 14 ur, zanjo pa smo odšteli pičlih 10.6€. Peljala nas je čez celotno centralno Tajsko in vse do severne prestolnice. Najprej smo načrtovali potovanje v spalnih vagonih, ampak je cena podvojena in v upanju, da so sedeži udobni, smo se odločili za vožnjo v drugem razredu. Za lažjo predstavo, gre za sedeže, ki so precej podobni letalskim vendar z veliko več prostora za noge. Sama vožnja je minila precej hitro, saj je bil to nočni vlak in smo lahko približno dve do tri ure prespali. V Chiang Mai smo prišli ob 4. uri zjutraj, kar smo ocenili, da je precej nehumana ura za nadaljevanje do dogovorjene nastanitve, zato smo zavzeli mizo v bližnji kavarni in kartali vse do svita.

Mislili smo, da ga ne bomo več, pa smo ga vseeno ponovno doživeli - obrat za 180° namreč. Po betonski džungli Bangkoka, smo prišli v zeleno džunglo Ban Thua Fai, odročna vasica ob mestu Chiang Mai. Tu smo se dogovorili za tritedensko delo v nastanitvi, kjer med tednom delamo tri ure na dan, s čimer si prislužimo bivanje. Lastnica nastanitve Empty Space Chiang Mai je gospa Noi, ki dela v zdravstvu, specializirano za masaže ter v prostem času z navdušenjem ustvarja podrobno izdelane glinene kipe. Za hrano prispevamo po 5€ na dan, pri čemer si zajtrk in večerjo pripravljamo sami, saj imamo na voljo kuhinjo in sestavine, kosilo pa nam vsak dan pripravi gospa Oi. Na Tajskem je običaj, da starejšim pred imenom dodamo besedo "Pi," zato jo spoštljivo nagovarjamo kot Pi Oi.

Vsak dan nas čaka drugačno delo – od pometanja okolice, urejanja lesenih hišk do urejanja dovoza za avtomobile. Pi Oi nas med delom razvaja s kratkimi premori, med katerimi nam postreže sladoled, da se lažje ohladimo v vročini.

Nastanitev je postavljena v pravi rajski kotiček. Skromne lesene hiške, povezane z dvignjenimi prehodi, ustvarjajo občutek pravljične vasi, podobne preprostim bivališčem, v katerih so živeli naši babice in dedki – le z dodatkom Wi-Fi-ja. Kot hišica na drevesu iz otroških sanj, preprosta, a očarljiva.

Živalsko kraljestvo in eksotična hrana tukaj ponujata vznemirljivo doživetje. V prvem dnevu smo imeli najbolj pekoče kosilo, naleteli na strupeno kačo, škorpijona, ogromnega pajka, strupeno stonogo in gekona. Na srečo imamo ob sebi hišnega psa Kikija, ki je usposobljen za lov na nevarne živali, mačke pa mu pri tem nudijo zgolj moralno podporo. 

Pred vikendom se je odvijal sejem, posvečen medicini in umetnosti, ki smo se ga udeležili tudi vsi prostovoljci. Pi Oi je skrbela za prodajo glinenih izdelkov in vodila delavnice z glino, njen mož Pi Bang pa je postavil stojnico, kjer so bili na ogled in v prodaji vsi glineni kipci. Pi Noi je sodelovala pri stojnici z masažami. Kot prostovoljci nismo imeli veliko dela, le ob koncu, ko je bilo treba stojnico pospraviti. Osupljivo je, kako hvaležni so Tajci za vsako malenkost, ki jo narediš zanje. Vsi se spoštljivo priklanjajo in izrekajo "kop khun," kar pomeni "hvala."

Alek, ki je imel stojnico z masažami, nama je z veseljem predstavil svoje delo, midva pa nisva mogla zavrniti masaže. Kmalu sva občutila kako je, ko na medicinskem sejmu pristaneš na masažo. Oseba se ti res posveti, čuti tvoje telo in zgnete mišice, ki nisi vedel, da obstajajo. Na sejmu je potekalo podeljevanje različnih priznanj, kjer smo se prvič bosi udeležili uradne prireditve. Brez obutve smo bili vsi, tako gledalci kot tudi nagrajenci in častni udeleženci. Dogodek je bil resnično čudovita priložnost za povezovanje z domačini.

Pi Bang in Pi Oi, mož in žena, sta naju peljala na sejem v svojem poltovornjaku. Čeprav je jezikovna bariera prisotna, pogovori kljub temu stečejo, čeprav počasi in s številnimi premori – smeha pa zagotovo ne manjka. Občutek je kot, da si v svetu, kjer jezik ne obstaja in geste rok, nog, prstov, vratu ter glave povedo več kot milijon besed.

Ostane nam precej prostega časa, ki ga izkoristimo za raziskovanje. Tako smo se odpravili do templja Wat Phra That Doi Suthep, ki stoji na nadmorski višini 1073 metrov. Dostop do templja je prav poseben izziv – prehoditi je treba 309 stopnic, da prideš do vhoda. Na vrhu se odpre čudovit razgled na pozlačeno stupo, budistično kupolo za obrede in na mesto Chiang Mai v ozadju.

Med ogledom molilnice naju je ogovorila prijazna vodička in pojasnila njen namen. Primeš posodo z lesenimi palčkami, jo streseš in iz nje pade palčka, z določeno številko. Na zidu so listki z mislimi, ki pojasnjujejo simboliko številke; če prinese dobro novico, listek obdržiš, sicer ga vrneš. Natalija se je preizkusila še v dvigovanju zlatega kipca slona – zaželiš si željo in kip dvigneš le z mezincem. Če ti uspe, se ti bo želja uresničila. Videli bomo, če se želja res izpolni ali ima samo Natalija premočen mezinec, saj je kipec dvignila kot za šalo.

Po obisku templja smo se odpravili na goro Doi Suthep, ki leži na višini 1676 metrov. Pot se je sprva vila po urejeni poti, mimo džunglskega svetišča in manjšega slapa. Po dobri uri hoje smo prečkali cesto in nadaljevali po oznakah, ki so nas vodile globlje v džunglo, s praprotjo skoraj večjo od nas samih. Tam se je sprva kolovozna pot začela izgubljati v gosto porasli pokrajini, dokler nismo prišli do ograje, ki ji ni bilo videti konca. Sledili smo ji še približno kilometer, vendar smo bili pri približni nadmorski višini 1500 metrov, primorani obrniti. Čeprav vrha nismo osvojili, smo si obogatili dušo in telo z naravnimi lepotami, ki nam jih je ponudila džungla.

Večere zaključujemo z druženjem ob ognjišču s peko pic, ob katerih se nam pridružijo gekoni.

Čeprav deliva z vami zgolj vesele, lepe trenutke, med potovanjem ni vedno lahko. Zgodijo se prelomni trenutki v življenju, ob katerih si želiš biti v krogu domačih, pri njih začutiti uteho ter jim pomagati iskati moč za premagovanje težkih preizkušenj. Vedite, da sva z vami v mislih, s celim srcem in preko zvezdic pošiljava ljubezen, ki naj olajša bolečino.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa – ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.