Ulična hrana in hitri motorji

Prvi dnevi so minili v znamenju počivanja in nekaj težav s časovno razliko. Večinoma smo si ogledovali okolico, se sprehajali po ulicah, ki so bližje naši nastanitvi in seveda testirali hrano in naše želodčke za vse kar še pride. Pri sprehajanju po ulicah moraš biti precej previden, saj so ceste ozke, pločniki večinoma neobstoječi, vozniki pa hitri. Skoraj na vsakem vogalu se najdejo različne stojnice hrane, v katerih pečejo meso kar na licu mesta, kar pa je ob vročih mestnih temperaturah precej vprašljivo. Poleg tega pa najdeš še razno tropsko sadje, različne jedi, pijače, stvari, skratka vse, kar ti srce poželi. Kmalu opaziš prisotnost otrok, ki ne glede na svoja leta, pomagajo družini pri delu. 

Tuk-tuki, domačini in motorji se prepletajo na vsakem koraku, sploh slednji so še bolj pogosti, kot na naši domači obali. Ljudje so zelo prijazni in pripravljeni pomagati na vsakem koraku, pa četudi jim komuniciranje v angleščini predstavlja veliko težavo.

Par korakov od nastanitve smo našli nama trenutno najboljšo "restavracijo", ki je prejela nagrado Thailand delicous by Shell leta 2559/60. Ja prav vidite, Tajci za svoje letnice uporabljajo Budistični koledar, ki našemu Gregorjanskemu prišteje 543 let, tako smo sedaj leta 2567. Če vas zanima, prihodnost bo lepa in ne, tukaj še ni letečih avtomobilov. No, če se vrnemo nazaj do restavracije, vstop je skozi kuhinjo na prostem, v klimatiziran prostor z mizami in mačkami. Prijetno naju je presenetil fant z Downovim sindromom, ki ga z lažjimi zadolžitvami vključujejo v družinski posel. Želel se je pogovarjati z nami ampak ni znal angleško, govoril nam je nekaj v tajščini, a naša tajščina žal zajema samo besedo: "Živjo", pa še to ne vedno pravilno. Naročili smo okusen Pad Thai (jed, ki je večinoma sestavljena iz riževih rezancev).

S hrano, ki smo jo našli na stojnicah in se nam je zdela zanimiva, smo si pripravili pravo okušanje hrane. V spodnji preglednici sva ocenila jedi, glede na najine borbončice:

Da poudariva nizke cene in pikatnost, prilagava še spodnji sliki:

Ogled Wat Phra Kaew ali Tempelja smaragdnega Bude, to je bil prvi tempelj, ki smo ga obiskali, velja za najsvetejši tempelj na Tajskem. Okoli templja so stavbe namenjene večinoma menihom, od knjižnice do mazoleja. Mi smo si ogledali okolico, malo raziskovali zgodbe, ki so bile ilustrirane in seveda brez smešnih fotografij, ne bi bili zares mi. Potem smo odšli v tempelj, kjer se sezuješ in bos vstopiš. V prostoru sedeš na tla, pri čemer ne smeš nog nikoli usmeriti proti Budi. Sledilo je pet minut tišine in občudovanje templja. Kot že samo ime pove je tempelj najbolj znan po kipcu Budi, ki naj bi bil sestavljen iz poldragega kamna smaragda, oblečenega v zlato, velikosti 66 centimetrov. 

Sledil je ogled Kraljeve palače, kjer je vse do potankosti urejeno in zastraženo skoraj na vsakem vogalu. Po naključju smo ujeli menjavo kraljeve straže, ki proces opravi ob spremljavi glasbe. V sklopu karte nam je pripadal ogled predstave Khon ter brezplačni prevoz do dvorane z odprtim mini avtobusom. Nanj smo skočili ravno ob pričetku močnega deževja, ampak kaj le de, če je šofer pred začetkom vožnje zaprl zgolj eno stranico, mi pa smo sedeli ob drugi. Pri Khon-u gre za tradicionalni ples z maskami, pri katerem predstavijo boj med nekdanjim kraljem Ramo in hudičevim bojevnikom Tossakanom.

Wat Arun ali Tempelj Zore ima zanimivo ime, saj se tukaj ljudje zbirajo večinoma, ko pade mrak. Lahko si le predstavljajte gužvo v večernem času. Matic je imel s seboj manjši nastavek za lažje fotografiranje, ampak tukaj so bili ljudje, ki so imeli opremo za fotografiranje, vredno več tisočakov. Ostali smo brez besed, kako veličasten je pogled ob sončnem zahodu, zato poleg prilagava fotografijo. 

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa – ostanite z nama, še veliko riža naju čaka!