Slovo s kobrinim žganjem

Preden sva nadaljevala pot, sva si za zajtrk privoščila Zmajev sadež (Dragon fruit). Zlasti ta regija je namreč največji pridelovalec tega sadeža v državi in pomemben izvoznik sosednji Kitajski. Če vas kdaj zamika pa le kupite znotraj bel zmajev sadež, saj znotraj rdeča barva ni naravna. Lokalci barvo dodajo, da lahko sadež prodajo turistom po višji ceni. Iz peščenih plaž Mui Ne sva se nato odpravila proti največjemu mestu Vietnama, Ho Chi Minh Cityju, nekoč znanemu kot Saigon, ki so ga po Vietnamski vojni preimenovali v čast narodnemu heroju in revolucionarju Ho Chi Minhu.

Ho Chi Minh City ima okoli 12 milijonov prebivalcev in kar 10 milijonov registriranih motorjev. Tisti z višjimi dohodki naj bi imeli doma registrirana celo dva motorja – enega za vsakodnevno rabo in drugega za posebne priložnosti, kot so dvorjenje ali razkazovanje premoženja.

Dan sva namenila spoznavanju zgodovine vietnamske vojne. Najprej sva obiskala center, kjer prodajajo izdelke tistih, ki jih je prizadel dioksin, znan tudi kot "Agent Orange", katerega so Američani razpršili po ozemlju z letali med vojno. Mnogo ljudi je zbolelo, še 2 generaciji pa sta rojevali večinoma osebe s posebnimi potrebami. Omenjeni izdelki, narejeni iz naravnih materialov, jim omogočajo preživetje in oskrbo. 

Cu Chi tunnels ali Ku Či tuneli – mreža 250 kilometrov tunelov, zgrajenih med vojno. Vietnamci so v njih živeli približno 10 let! Tuneli so bili opremljeni z bambusovimi zračniki, bližnja reka je zagotavljala vodo, v njih pa so bile spalnice, prostori za sestanke in celo kuhinje. Vietnamci poudarjajo, da je bila vojna za Američane predvsem testiranje orožja na njihovem ozemlju. Kljub temu so imeli sami inovativne rešitve, kot so sandali, ki so zmedli sovražnike, kuhinje z dimnimi predprostori, ki so zmanjšale možnost zaznave in zvite domislice kako zmesti pse, ki so iskali njihova skrivališča. Natalija se je opogumila in vstopila v eno od manjših skrivališč, ki so bila namenjena vojakom v kriznih trenutkih. Na koncu sva se spustila v klavstrofobičen 100-metrski rov, kar je nazorno prikazalo težko življenje vietnamskih vojakov. Ogled sva zaključila z degustacijo hrane, ki so jo jedli med vojno – gomolj tapioke s soljo in čajem.

Obisk muzeja vojnih ostankov v Ho Chi Minh Cityju je bil izjemno čustven. Razstavljeni eksponati, zgodbe iz bojišč, slike brez cenzure in posledice "Agent Orange" so pustili globok vtis. Muzej prikazuje grozote vojne, ki te enostavno pustijo obnemelega.

Mekong delta, ki jo Vietnamci imenujejo "reka devetih zmajev", nama je omogočila vpogled v vsakodnevno življenje lokalcev. Med obiskom sva okušala različno sadje, ki uspeva v delti, kot so longan, jackfruit, ananas, guava, pomelo in zmajev sadež. Če se lahko malo pohvaliva, sva v treh mesecih življenja v Aziji vse ponujene sadeže že poskusila in se počutila kot prava poznavalca v družbi drugih, nevedočih. S čolnički sva se zapeljala med ozkimi kanali, pila čaj z medom in limeto ter poskusila svež med iz panja.

Kosilo je vključevalo lokalno specialiteto, ribo "Elephant Ear Fish" (riba slonovo uho). Po kosilu sva obiskala tovarno kokosovih bonbonov, kjer nama je pozornost ukradla velika steklena posoda z nekakšno kačo v rumeni tekočini. Šlo je za lokalno žganje z namočeno kobro. Zvarek naj bi izumili, da so lahko kralju dvignili spolno moč, saj je moral zadovoliti vseh 100 žen. Žganje je tako veljalo za moško pijačo in ga je poizkusil le Matic, Nataliji ni bilo dovoljeno. Da pa ni ostala praznih rok, je lahko poizkusila žganje bananovca.

Na poti nazaj so nama na ladji postregli sveže kokose, z osvežujočo kokosovo vodo.

p.s.: zavedava se, da sva v preteklosti že obljubila degustacijo spoznanih specialitet na tem koncu sveta, a zgoraj omenjenega žganja ne pričakujte, razen v primeru, da sami priskrbite kobro, ki jo lahko namočimo.

Preden sva zapustila Vietnam, je Matic obiskal še vietnamskega frizerja.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.