Smučanje v Kambodži

En mesec v Vietnamu nama je prinesel veliko doživetij, izkušenj, odlične hrane, zagotovo pa si ga bova zapomnila tudi po vrhunski kavi. Iz Ho Chi Minha naju je šesturna vožnja z avtobusom popeljala v sosednjo državo Kambodžo, natančneje v njeno glavno mesto Phnom Penh.

Čez mejo smo se peljali s kombijem, poleg šoferja pa smo "na krovu" imeli še enega spremljevalca. Predvidevala sva, da eden pelje v eno smer in drugi v drugo. Kmalu sva izvedela, kaj je funkcija našega spremljevalca. Pol ure preden smo prispeli do meje, nam je razdelil A5 liste kar v kombiju, da smo že po poti lahko izpolnjevali dokumentacijo. Prispeli smo do vietnamske meje, kjer je potrebno narediti odjavo iz države. Spremljevalec nas je vodil v stavbo, iz žepa vzame denarnico in oficirju položi nekaj bankovcev v predal. Gremo naprej do VIP okenca za odjavo, spremljevalec ponovno poseže po denarnici in mu pomoli bankovce skozi okence. Sprehodili smo se do kamboške meje, kjer se je zgodba ponovila. S podkupninami so očitno bili zadovoljni, saj je bil cel proces tekoč in opravljen v 10 minutah. Vožnjo smo nadaljevali brez spremljevalca, njegovo opravljeno nalogo pa sva ocenila z odlično 5.

Phnom Penh je mesto, ki je precej urejeno, čeprav seveda ne govorimo o popolni čistoči. A v primerjavi z drugimi azijskimi mesti je center razmeroma čist. V mestu, kjer živi približno 2,5 milijona prebivalcev pa najdemo tudi kraje, kjer so se ne dolgo nazaj dogajala grozodejstva, ki jih je povzročil lastni narod. Govorimo o režimu Rdečih Kmerov, ki ga je vodil Pol Pot. Ta stranka, utemeljena na marksistično-leninistični ideologiji, je med letoma 1975 in 1979 odgovorna za genocid, v katerem je bilo ubitih približno 2 milijona Kambodžanov, kar je takrat predstavljalo kar četrtino celotnega prebivalstva.

Eden od krajev, kjer se lahko poučimo o tej temačni zgodovini, je Tuol Sleng – muzej genocida v Phnom Penhu. Gre za srednjo šolo, katere učilnice so spremenili v zapor, sedaj pa prikazuje življenje pod režimom Rdečih Kmerov. Ljudje, ki so jih zapirali, naj bi nasprotovali Pol Potovemu režimu, vendar je to pogosto pomenilo, da so bile zaprte celotne družine – vključno z otroki – čeprav je bil obtožen morda le en član. Po vsej državi je bilo približno 170 takšnih zaporov. V muzeju so razstavljene zelo nazorne fotografije, mučilne naprave in celo lobanje žrtev. Najbolj pretresljiv pa je konec ogleda, ko srečaš preživele otroke – danes starejše ljudi, kar te spomni, da ta genocid ni bil tako dolgo nazaj.

Po poučnem obisku Ho Chi Minha in Phnom Penha sva bila pripravljena predati nekaj znanja tudi naprej – tokrat kamboškim otrokom. Iz Phnom Penha sva se z avtobusom odpravila v Siem Reap, kjer naju je na avtobusni postaji pričakala oseba z napisom Natalija – kot v filmih. Po prevzemu prtljage sva se s tuk-tukom odpravila do naslednjega prostovoljstva. Pot do tja je bila najprej urejena, betonska, ko pa smo se oddaljili od mesta, se je pričela makedamska pot. Pri vožnji s tuk-tukom je to pravi izziv, saj je rdeči pesek letel po zraku, ko smo srečali kakršnokoli vozilo. Prašna ušesa je omilil pogled na riževa polja, ki so segala do kamor je segel pogled.

Po uri in pol vožnje sva prispela v odročno vasico, kjer bova v poučevala dva tedna. Šola se nahaja v "plavajoči" vasici, kjer so razmere precej nenavadne. Hiše so dvignjene na kolih, saj so pol leta zaradi poplav dostopne le s čolni, drugo polovico leta pa domačini uporabljajo motorje. Trenutno ni deževna sezona, voda se je umaknila, čolni so na suhem in do učilnice ne rabiva plavati. Najina nastanitev je še bolj osnovna kot tista na Tajskem, kjer sva se počutila, kot da sva v času babic in dedkov. Tokrat je nastanitev videti še generacijo starejša. Živiva z družino, ki jo sestavljajo štirje otroci, mama, oče in babica. Najina "soba" je le prostor, ločen z zavesami, kjer spimo skupaj. Stranišče je "čepe na štrbunk", tuširanje pa poteka tako, da hladno vodo iz jezera zmešaš v večji zajemalki, z vročo vodo, pogreto z grelnikom za vodo ter se z njo polivaš.

Pod hišo oziroma kolibo je postavljena učilnica – odprt prostor s tablo in markerji. Razmere za poučevanje so zelo osnovne, otroci pa so precej drugačni kot v naših šolah – spoštljivi, predani delu in željni znanja. Drugače je tudi to, da pouk poteka od jutra do večera. Vsak otrok ima tri ali štiri ure pouka na dan, ob različnih delih dneva. 

V naslednjih dveh tednih bova poučevala angleščino: Natalija od šestih do sedmih zvečer, Matic pa od sedmih do osmih zvečer.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.