Srečanje z nežnimi velikani

Začetek vročega tedna nam je prinesel veliko dela, saj se je na Tajskem začela sezona setve. Skoraj vsi okoliški kmetje so pričeli z oranjem in sajenjem različnih vrst sadik. Na velikih poljih sadijo sami, brez strojev, zaradi močnega sonca pa za senco uporabljajo velike mavrične senčnike, ki pri nas po navadi prestavljajo ležanje in uživanje na plaži. Tudi na naši posestvi imajo zemljo posvečeno poljedelstvu, zatorej so fantje poprijeli za motorne kopačice in zemljo pripravili za setev. Nato so morali opraviti nekaj dela tudi na strehi hiše, ki jo pomagamo urediti, kjer pa so se približali kokosom na palmi in se z njimi, žal, zgolj spogledovali. Pomagal jim je Pi Bang, ki je s pomočjo žagice na dolgem ročaju, odžagal nekaj zrelih kokosov. Punce so bile posvečene setvi, med pavzo pa smo vsi uživali v sveži kokosovi vodi in sočnem kokosovem mesu.

Pred dobrim mesecem so izjemno močne poplave v Chiang Mai-ju povzročile škodo, kakršne prebivalci tega območja ne pomnijo. Odločila sva se obiskati bližnjo vas, kjer je voda drla skozi hiše in polja. Prizori so bili pretresljivi, saj so ljudje, ki že sicer živijo v skromnih razmerah, utrpeli dodatno škodo, ki jo bodo morali sanirati sami. Pogledi grozovito spominjajo na našo Zgornjo Savinjsko dolino, lanskega avgusta.

Enostavne sestavine v kuhinji, so v Manji in Maticu K. prebudile strast do peke, saj sta pekla kruh, rižev narastek in bananin kruh, Natalija in Matic L. pa sta vse te podvige z veseljem podprla, saj sta bila tudi sama deležna vseh dobrot.

V enem izmed večerov smo zakurili ogenj v ognjišču, na palici pekli hrenovke in jabolka. Matic je igral na kitaro in pel slovenske pesmi. Pi Oi nas je presenetila z obilno pojedino Pi Bang pa s tajsko melodijo, ko je tudi on poprijel za kitaro in zraven zapel. V tem večeru sta se od posestva poslavljali dve prostovoljki. Vsi prisotni smo imeli priložnost spustiti lanterno v nebo in si ob tem nekaj zaželeti. 

Nismo pozabili na Dan spomina na mrtve, ki smo ga obeležili na prav poseben način. Iz jajčnih lupin smo izdelali svečke, ki smo jih nato spustili v stoječo vodo. 

Vikend je minil v znamenju raziskovanja. V soboto smo se udeležili Buffalo marketa v San Pa Tongu, ki privabi domačine ter obiskovalce iz širše okolice. Je slikovita in živahna tržnica, odprta zgolj na omenjen dan v tednu, med 5. in 12. uro. Ta tradicionalni tajski sejem, ki se razteza čez veliko območje, je prava paša za oči in izjemna priložnost za vpogled v lokalno kulturo. Eden izmed osrednjih delov tržnice je prodaja vodnih bivolov, po čemer je tudi dobila ime. Obiskovalci lahko občudujejo te velike živali, ki so bistveni del tajskega kmetijstva. Poleg bivolov so na voljo tudi druge živali, kot so kokoši, petelini, ptice in ribice za akvarij. Veliko je tudi stojnic z raznim sadjem, oblačili, nakitom, tradicionalnimi ročnimi izdelki, gospodinjskimi pripomočki in orodjem za kmetovanje. Mnogi izdelki so ročno narejeni, kar odraža veščine lokalnih ljudi.

Sticky Waterfalls ali lepljivi slapovi Bua Thong, so naravni pojav, ki so se nama zdeli po opisu vredni obiska. Naravna kamnina je porozna in pokrita z mineralnimi usedlinami, ki ustvarjajo hrapavost, kar omogoča, da zlahka stopaš po njej, kot bi plezal po stopnicah. Na strmih predelih je za pomoč na voljo vrv, ampak "profesionalca" kot sva, sva jo uporabila le za dramatičen efekt. To je bila čudovita osvežitev v vročih dneh z nepozabno džunglsko okolico, ki te obdaja.

Zatočišča za slone Pon sva se najbolj veselila, tukaj na severu države. Najprej nam je vodič razložil delovanje zatočišča in podal navodila kako ravnati s sloni. Včasih so bili sloni na Tajskem delovna sila, ki so prevažali les iz džungle, zato jih je država zaščitila. Zatočišče omogoča slonom, da živijo v naravnem okolju, kjer se lahko prosto gibajo, hranijo in uživajo brez stresa. Denar, ki smo ga plačali, da smo se lahko udeležili ekskurzije, je v večji meri namenjen zatočišču. Sodelovali smo pri pripravi hrane, kjer je Matic lahko razkazoval svoje mišice ob sekanju sladkornega trsa. Le-tega lahko uživamo tudi mi tako, da posrkamo sladek sok iz vlaknin. Natrgali smo še nekaj banan in pričeli s hranjenjem. Sloni so precej požrešni, z dobrim vonjem in dolgim rilcem, kar otežuje skrivanje hrane v torbi, saj smo morali nekaj priboljškov prihraniti za njihovo kopanje v reki. Slogan pri rokovanju s sloni se namreč glasi: "No food, no friend", kar je pravzaprav precej uporaben izrek in razmišljala sva, da ga uporabiva, ko vas povabiva na potopis.

Pleme Karen je avtohtono pleme, ki prihaja iz države Mjanmar. Pleme, ki je bilo zaradi vojne in pokolov v Mjanmaru primorano odselitve. Tajska jih je sprejela odprtih rok in jim omogočila prostor za življenje in sobivanje. Prepoznavni znak plemena je, da ženske okoli vratu nosijo tradicionalne kovinske obroče, ki so narejeni iz medenine. V zgodovini so obroči služili kot obramba pred tigri, sedaj pa služijo kot nakit in tradicija.

Aja in da ne pozabiva, dokler smo kot štirica še skupaj:

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa – ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.