Jedla sva aligatorja!

Po umirjenem začetku smo si zadeve v preostanku dni v Bangkoku bolj podrobno začrtali, saj si 8 milijonsko mesto kot je Bangkok, težko do potankosti ogledaš v 10 dneh. 

Khaosan Road ali ulica, ki jo Tajci opisujejo kot kratko ulico z najdaljšimi sanjami na svetu, ki v nočnem času pokaže svoj obraz. Mi si ulice v dnevnem času nismo pogledali zato je sledil večerni "sprehod". Padli smo v morje turistov in že na vhodu mrgoli ponudnikov za spominke, živo glasbo, nočne klube, restavracije, bare in stojnice, na katerih najdeš stvari kot so stonoge, aligatorji, škorpijoni in še več. Mi smo zbrali pogum le za aligatorja, katerega meso je po izgledu bele barve in po okusu precej žvečljiv, malo spomni na govedino, zraven pa piko na i doda tajska pikantnost. Na vsakem koraku Tajci z letaki ponujajo zastonj pivo, če greš v njihov bar, skratka norišnica. Naš namen je bil poiskati bar, kjer bomo spili kakšno pijačo, ker pa so cene navadno na takih ulicah zasoljene in ker sosednje ulice v večini primerov poberejo slavo dotične ulice smo se odločili, da poiščemo bar tam. Sicer cene so bile še vedno visoke ampak smo dobili pravi rajski kotiček, sedeli smo na tleh nad ribnikom polnim Koi rib (Japonski krap), z eno besedo: rajsko. Tukaj velja omeniti prijazno, ponižno in izredno spoštljivo natakarico Marjanco, ki nam je omogočila, da nam nič ni manjkalo.

Lumphini park je ime dobil po rojstnem kraju Bude v Nepalu (Lumbini). Gre za največji urejen park v Bangkoku, kjer naj bi prebivalo 400 varanov in ti naj bi bili tukaj najbolj udomačeni. Hitro smo spoznali, da je temu res tako, saj se prosto sprehajajo po celem parku. Eden izmed večjih je ravno legel k popoldanskem počitku ob klopci, kar smo izkoristili za fotografiranje z njim. Ne približaš se mu ravno lahkega srca, saj so to vseeno divje živali in če mu nisi čisto po godu, se lahko požene vate tudi s hitrostjo do 20km/h. Posebej zanimivi so pri plavanju, saj okončine "pospravijo" ob telo in se zvijajo kot kakšna kača. Navdihujoče je opazovati živalsko vrsto, ki je v domači Sloveniji ne poznamo. Ta dan smo izkoristili še za ogled Pingpong showa, kjer fotografiranje ni bilo dovoljeno, za vse podrobnosti pa boste morali počakati na potopisno predavanje.

Wat Pho ali Tempelj ležečega Bude je najstarejši in največji tempelj v Bangkoku, saj ima preko 1000 kipov s podobo Bude in kjer domuje tudi največji kip na Tajskem, ležeči Buda, ki v dolžino meri dobrih 42 metrov. Ampak vreme na Tajskem je trenutno nepredvidljivo in iz čistega sonca se lahko v sekundi spremeni v dež in tako je tudi bilo. Takoj, ko smo izstopili iz taksija, se je odprlo nebo in se ulilo kot iz škafa. Tako smo z dežnimi plašči odšli na ogled. V templju smo lahko bili del večerne molitve menihov, ki je prav posebno doživetje, v oranžno odpravo pa so bili oblečeni tako mlajši, kot tudi starejši moški. Napolnili smo svojo duhovno plat, a ker naj bi človek skrbel za svoje duhovno in telesno stanje, sva si za slednjega privoščila pravo Tajsko masažo nog. 

Mesto Ayutthaya, ki je najbolj znana po tem, da je bila glavno mesto države Siam (sedanja Tajska), je bila v 18. stoletju popolnoma uničena iz strani Burmancev (zdajšnjih Mjanmarcev). Najem koles za takšno mesto se nam je zdela najboljša opcija. Za cel dan smo odšteli 50 bahtov ali 1,4€ na kolo. Spoznavanje vožnje po levi strani ceste, kjer srečaš slone v krožišču in raziskovanje ruševin, templjev, ki so bili po ponovnem odkritju rekonstruirani se je lahko začelo. Najbolj znana zadeva, ki so jo našli, je glava Bude, ki je takratnim prebivalcem padla na tla in ker je niso upali premakniti, jo je obrastlo drevo. Mogoče smo mi navajeni drugačne zaščite kulturne dediščine, saj tukaj ni bilo nobene zaščite templjev, na nekatere se je bilo možno celo povzpeti. Zaključili smo z mestom Ayutthaya na najboljši možni način, ob vodi, s pogledom na osvetljen tempelj in z nevihto v ozadju. S fotografijo je skoraj nemogoče ujeti te lepe trenutke.

Bang Kachao poimenujejo tudi "zelena pljuča Bangkoka". Gre za umetno narejen otok, ki ga tvorita ovinek reke Chao Phraya in kanal na zahodnem delu. Ker je velikost otoka približna staremu jedru Ayutthaye smo se odločili, da nam ponovno raziskovanje s kolesom ne uide. Na levi breg reke smo se pripeljali s taksijem, reko pa smo prečili s čolnom. Svoje kolesarske veščine smo preizkusili na ozkih, dvignjenih betonskih poteh skozi džunglo, kjer je dodaten izziv predstavljalo srečanje z domačini na motorjih. Opazili smo hiše na stebrih, po čemer bi lahko sklepali, da se ob hudem deževju voda v tem predelu močno zadržuje. Dobro je delo umakniti se mestnemu vrvežu.

Z zadnjimi dnevi v Bangkoku sva postorila še najnujnejše stvari, kot je dvig denarja, pranje perila in seveda pri Maticu striženje, s ciljem, da se v vsaki državi ostriže vsaj enkrat. Pozabila pa nisva niti na našega fanta z Downovim sindromom, ki nama je v teh dneh prirasel h srcu, zato je bilo obvezno zadnje kosilo pri njemu in seveda na hišni mački, ki sta nama med bivanjem krajšali čas v apartmaju.

Lā k̀xn do naslednjič Bangkok, midva se odpravljava na sever Tajske. Odpravljava se z vlakom, ki upava, da ne bo napravil obrata za 180°. Kdo ve kam? Do takrat pa – ostanite z nama, še veliko riža naju čaka!