Sankanje in najboljši pujsek v Vietnamu

Prehod v novo državo je prinesel kar nekaj novosti, prva naju je presenetila že ob prihodu. Iz vročega Laosa sva prispela v Hanoj, kjer je bilo hladnih 15 stopinj. Čeprav bi to lahko opisala kot pomladne temperature, je bila za naju temperaturna razlika 15–20 stopinj pravi šok. Pošteno sva morala pobrskati po najini "ruzak omari", da sva našla primerna oblačila za tako "mrzle" razmere in morava priznati, da sva prvič na potovanju okusila zimo. Tudi za domačine ta zima pomeni hudo mrzlo obdobje, saj so ljudje oblečeni v bunde, česar si nisva niti najmanj predstavljala.

Začela sva v Hanoju, kjer sva že prvi dan poskusila nekaj njihovih dobrot. Jajčna in slana kava sta bili obvezni, prav tako pa tudi znameniti sendviči Banh Mi. Ti vsebujejo pašteto, različno meso (piščanec, svinjina, govedina) in svežo zelenjavo. Sendviči so okusni in naju spominjajo na zahodnjaške okuse, medtem ko sta jajčna in slana kava pravi presežek – sladko, slano, grenko, okusi, ki zaigrajo na brbončicah.

Prva točka najinega ogleda je bil Hoa Lo zapor, znan tudi kot "Hanoi Hilton". Zgrajen je bil v poznem 19. stoletju, v času Francoske Indokine, kot zapor za vietnamske politične zapornike. Kasneje je služil za ameriške vojne ujetnike med vietnamsko vojno. Zapor je v času francoske oblasti slovel po nehumanih razmerah – kruto bivanje, mučenje in celo obglavljanja z giljotino te pustijo brez besed. Na drugi strani pa so ameriški vojaki med vietnamsko vojno bivali v presenetljivo dobrih razmerah, zaradi česar so zapor poimenovali kar "Hilton". Po ogledu zapora sta naju na ulicah Hanoja ustavila Linda in Han, vietnamska deklica in deček, ki sta imela domačo nalogo, da trenirata angleščino s tujci. Med 20-minutnim pogovorom smo si izmenjali informacije o kulturah in jih skupaj primerjali.

Hanoi Train Street, znamenita železniška ulica. Medtem ko sva naročila pijačo in čakala prihod vlaka, se je trume turistov sprehajalo po tračnicah in si ogledovalo slikovito ulico, polno poslikav in luči. Vietnamci niso znani po točnosti, kar je bilo očitno tudi po voznem redu. Vlak naj bi prišel mimo ulice 17:35, dočakali pa smo ga ob 18:00. Ko zaslišijo žvižg piščalke, lastniki kavarn umaknejo vse prisotne za rumeno črto, vlak pa nato "švigne" pol metra stran od tebe, kar je res posebna izkušnja. 

V Hanoju bi izpostavila še obisk restavracije Tam Vi, ki je bila dve leti zapored nagrajena z Michelinovo zvezdico. Naročila sva več jedi, vse so bile izjemno okusne, cene pa si lahko ogledate v spodnji tabeli. Najbolj nama je ostala v spominu karamelizirana svinjina v omaki z jajcem – jed, ki je tako polnega okusa, da sva se strinjala, da boljšega "pujseka" še nisva jedla. Po obilnem obroku sva se sprehodila še do mavričnega tobogana, po katerem se spustiš na gumah, našla pa sva tudi sankališče z zelenim "snegom", kar je pričaralo pravo zimsko vzdušje.

Iz Hanoja sva se prestavila na Cat Ba otok in prvič na potovanju prispela do morja. Tu sta glavna atrakcija Lan Ha in Ha Long zaliv. Na otoku sva obiskala razgledne točke, ki ne zahtevajo pretiranega fizičnega napora, vidne pa so posledice razdejanja, ki ga je povzročil tajfun Yagi meseca septembra. Ob svežem vonju v zraku sva takoj podoživela spomine na Koper.

Z ladjico sva raziskovala oba zaliva, kjer naju je navdušila pokrajina apnenčastih otokov in stolpov, ki štrlijo iz smaragdno zelenega morja. S kajakom sva odkrivala jame, ki so nedostopne za ladje in uživala v miru narave. Po kosilu sva se kopala v enem izmed zalivov, kjer je voda imela prijetnih 22 stopinj (prijetnih zgolj za Matica, Natalija je potrebovala dobrih 10 minut, da se je opogumila za skok v vodo). Obiskala sva tudi ribiško vasico na sredini zaliva, kjer ribiči lovijo in gojijo ribe, najbolj znana med njimi je kirnja (Grouper).

Pot naju je nato vodila v vasico Tam Coc blizu večjega mesta Ninh Binh. Tam Coc je znan po obsežnih riževih poljih. Z najetimi kolesi sva raziskovala vas in okolico, kjer sva se povzpela na razgledno točko Hang Mua. Čeprav ni bila sezona riža in pokrajina ni bila tako slikovita kot v času rasti, naju je kraj očaral s svojo umirjenostjo in zelenjem.

Prav posebno zahvalo bi namenila Mihu Pucu, ki nama je ustvaril nov logo. Vsem ostalim pa v tem prazničnem tednu želiva srečen božič, naj vam tekne tatarski biftek in vedite, da se nama cedijo sline.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.