Slamnata modna pista

Dela na posestvu ni primanjkovalo – razvažanje zemlje, sajenje limonske trave, Matic pa je uredil tudi pot do bungalova, kar je Natalija z veseljem izkoristila za modno pisto. 

Na prosti dan sva obiskala nacionalni park Khao Sok, ki velja za enega najstarejših deževnih gozdov na svetu. Najin cilj je bil daljši sprehod po džungli, kjer bi lahko opazila kakšno izmed živali, ki jih še nisva videla. Imela sva srečo, da sva naletela na modrega ptičjega pajka – modro tarantelo, ki pa je žal nisva ujela v objektiv, saj se je prehitro skrila. Sva pa uspela fotografirati opičjo družino vrste, ki jo pod angleškim imenom poznamo kot dusky leaf monkey. Značilnost teh opic je, da so mladiči oranžne barve, medtem ko so odrasle opice črne z belo dlako okoli oči. Prehodila sva približno štiri kilometre v džunglo, vendar je bilo za nadaljevanje poti potreben gozdni čuvaj, česar se nisva odločila izkoristiti.

Po 14 dneh dela na posestvu sva se poslovila od ekipe. Čeprav z domačini nisva navezala veliko stikov, sva bila izredno zadovoljna s količino svežega sadja, ki sva ga imela na voljo in za izkušnjo veganskega življenja (z dodatkom jajc). Žal je najin prehranjevalni slog precej mesno usmerjen, zato sva se še toliko bolj veselila naslednje lokacije, saj sva vedela, da naju čakajo rajske plaže in mesne dobrote.

Phuket – največji otok na Tajskem – je tudi najbolj turistična provinca v državi, kar pa naju ni oviralo, saj povsod lahko najdeš kotiček zase. Iz Khao Soka sva potrebovala dobre štiri ure z avtobusom do avtobusne postaje, od koder sva se s taksijem premaknila do nastanitve. Takoj sva začela iskati najlepše plaže, zato sva najela motor, s katerim sva raziskovala otok. Prve dni sva obiskala tri plaže, ki so manj priljubljene ali nekoliko odmaknjene od nastanitev, ki so običajno bližje dolgim peščenim obalam.

Nasmeh na obraz so nama narisale tudi stojnice s hrano, ki so značilne za tajsko kulturo – na enem mestu lahko poskusiš več različnih jedi. Pust je bil pred vrati, tu ga sicer ne praznujejo, a so naju fotografije prijateljev v maskah spomnile na pustne dobrote. Zaželela sva si krof, ki sva ga prav tukaj tudi našla!

Seveda na morju ne gre brez sončnih zahodov. Zapeljala sva se do Rta Promthep in se sprehodila do vrha. Sonce je zvečer še vedno močno tako, da je bil občutek kot, da opazuješ čudovit sončni zahod kar iz savne.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.