Motor "kaput"? Greva raje s traktorjem!

Preostala sta nama še dva dneva na Phuketu, kjer sva našla dve manjši, bolj skriti plaži. Ena je bila na skrajnem zahodu otoka, druga pa na severozahodu. Vesela sva bila, da sva se odločila obiskati Phuket, kljub številnim popotnikom, ki so nama to odsvetovali, zaradi prevelike gneče. A kot sva že omenila v prejšnjem blogu – na takem otoku se vedno najde kotiček zase.

Na Tajskem so izjemno priljubljeni tudi t. i. cabaret showi. Gre za razkošne gledališke predstave, kjer nastopajo večinoma transspolne ženske, znane kot "ladyboys". Cabaret showi so prava paša za oči, saj združujejo ples, glasbo, veliko perja, bleščeče kostume in odlično odrsko produkcijo. Odločila sva se, da si enega ogledava na Phuketu. Dogodek poteka v gledališki dvorani, ki sprejme več sto gledalcev. Natalija je bila nad predstavo navdušena že vnaprej, medtem ko Matic sprva ni kazal posebnega zanimanja. A na koncu se je strinjal, da gre za resnično profesionalno izvedbo, vredno ogleda.

Zadnji večer pred odhodom iz Phuketa sva na tržnici končno spet našla sadež, ki nama je najljubši – mangosteen!

Po vrnitvi motorja na Phuketu naju je čakala štiriurna vožnja proti provinci Krabi. Najina nastanitev je bila v mestu Ao Nang. Veselila sva se, da bova spet postala pohodnika, saj je v okolici ogromno apnenčastih vrhov, ki dramatično štrlijo iz tal. Prvi večer sva bila nekoliko šokirana, saj še nikjer nisva doživela takšnega navala turistov, kot prav tu. Še isti večer sva najela motor, da lahko za par dni pobegneva iz množice. Ker je bil najemodajalec tisti večer že brez motorjev, nama je v najem ponudil kar svojega.

Naslednji dan sva se odpravila proti templju Tiger Cave, ki se nahaja na višini 306 metrov. Do njega vodi 1260 stopnic, kar se morda ne sliši veliko, a se je izkazalo za pravo preizkušnjo. Na vrh sva se povzpela v 45 minutah, kljub temu da sva se na pot podala že ob 9. uri zjutraj, pa je bilo v srednjem delu poti že peklensko vroče. Korak za korakom sva premagovala stopnice in končno prišla na vrh, kjer naju je očaral pogled na morje in na prečudovit kip Bude. Tu seveda pade klasično vprašanje: Kako so sploh prinesli ves gradbeni material na to višino, da so tempelj sploh lahko postavili?

A dan ni minil brez zapletov. Ko sva se vozila proti plaži, je najin motor nenadoma izpustil nekaj čudnih zvokov in odpovedal. Poskusila sva ugotoviti, kaj bi lahko bilo narobe, a zaman. Poiskala sva košček sence ob cesti in poklicala lastnika motorja. Seveda sva takoj naletela na predvidevanje, da sva točila napačen bencin ali pa da sva pustila v motorju ključ med tem, ko naju ni bilo. A kaj le de, če gospod sploh ne ve, da je Matic skrben in izkušen šofer (na najinem potovanju bil to že 6. najet motor). V 20 minutah je bil lastnik pri nama, z drugim, črnim motorjem. Najprej je preveril gorivo, poskusil motor zagnati s ključem, nato še ročno, a na koncu ugotovil, da je motor "kaput". Dal nama je črn motor in nama zaželel srečno pot, sam pa je ostal pri pokvarjenem motorju in poklical prevoz. Vesela sva bila predvsem njegovega hitrega odziva in končnega priznanja, da okvara ni bila najina krivda. Skok v morje je bil nato še slajši.

Naslednji cilj je bila Gora Zmajevega grebena (Dragon Crest Mountain). Ker je pot do vrha zahtevala dvourni vzpon, sva se na pot podala zgodaj zjutraj in štartala ob 7.30. Pot naju je vodila skozi džunglo in na koncu pripeljala do razgleda, ki se je odpiral na vse strani neba. Končno sva prišla na svoj račun – dolga pohodniška pot, ki sva jo že močno pogrešala.

Po pohodu pa je sledila "ohladitev" na plaži – če se temu sploh lahko reče tako, saj ima voda v Andamanskem morju kar 29,4 stopinje!

Krabi sva raziskovala še brez motorja. S "taksi" čolnom sva se odpravila na 20-minutno vožnjo do bližnjih plaž, ki niso dostopne po kopnem. Te plaže so izjemno priljubljene med plezalci, ki sva jih od daleč opazovala, medtem ko je Natalija skoraj vozila traktor po plaži! Traktorje uporabljajo za prevoz turistov ali za prevoz blaga, ki jim je zaradi oseke otežen. Na koncu sva prispela tudi do plaže Phra Nang, ki jo trenutno lahko označiva za najlepšo, kar sva jih videla na tem potovanju.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.