Thank you teacher, see you tommorow!

Odločitev je padla hitro – namesto dveh tednov bova poučevala tri. Nivo angleščine v razredu je bil zelo raznolik, kar je pomenilo, da so učenci z boljšim znanjem jezika morali pogosto razlagati naloge tistim, ki so imeli več težav z razumevanjem.

Življenje v vasi je hitro dobilo svojo dnevno rutino. Čeprav sva bila zjutraj prosta, se je dan tukaj začel že zgodaj: kikirikanje petelina ob 5.00 (občasno že prej), glasba pri sosedu in pometanje babice ob 6.00, jokajoči otrok mimo najine "sobe" ob 7.00. Jutranja kava in zajtrk sta bila skoraj vedno enaka – ocvrt sladek kruh in sadje. Po zajtrku se je Matic običajno odpravil na tek, Natalija pa je v najinem "kabinetu" – prostoru, ki je bil hkrati dnevna soba, jedilnica, balkon in igralnica – animirala učence, ki so tam čakali na pouk. Da niso bili na žgočem soncu, so si čas krajšali z igrami, pisanjem domačih nalog ali partijo Enke. Po kosilu je bil čas za počitek, saj je takrat najhujša vročina in ulice so prazne. Nato je sledila priprava na večerno učno uro. Če je ostalo kaj časa, sva se igrala z otroki – bodisi na ulici bodisi doma z otroki družine, pri kateri sva bivala. Večerno učenje se je zaključilo ob osmi uri, nato pa je sledila večerja. Najini kuharici sta naju vedno razvajali s tradicionalnimi jedmi in poskrbeli, da nikoli nisva bila lačna. Babica je vedno z nasmehom na obrazu govorila, da je dobro, če veliko jemo. Po večerji sva si privoščila še nekaj časa na balkonu z otroci iz družine, a sva kmalu zlezla v posteljo – zgodnja jutra so terjala svoje.

Naši obroki so obvezno vključevali riž tudi, če so bili glavna jed rezanci. Lahko bi se reklo, da sva se v teh treh tednih izgubljala v rižu. Jedli pa smo še druge zanimive jedi, na primer: majhne školjke z začimbami, ribo kačjeglavko z mangovim dodatkom, jagode zavite v lepljivem rižu in njihove tradicionalne Khmer rezance.

Učenci so imeli veliko prostega časa, a vedno v bližini doma, saj so morali biti na voljo, če jih je starš potreboval za pomoč pri delu ali opravkih. Otroci staršem ne ugovarjajo, čeprav se otrok igra z nami ali če jé, ko ga kdo od starejših pokliče, spusti vse iz rok in se odpravi pomagat. Pogosta praksa je, da izročijo otrokom denar, oni pa gredo v trgovino po karkoli potrebujejo. Nam kot tujcem bodo v trgovini zaračunali več, če želimo kupiti na primer Kokakolo na vroč dan, tudi otroci so nama sami povedali, da bi bila cena vsaj trikrat višja, če bi v trgovino šla sama. Kot smo videli prejšnji večer, je najmlajša hči iz trgovine nosila polne vrečke piv za moške obiskovalce v hiši. Ker je bil naslednji dan zares vroče smo se dogovorili še s tretjim prostovoljcem, da poskusimo še mi. Ne boste verjeli našla sva Slovenca iz Solkana na drugem koncu sveta. Prosili smo najmlajšo (7 let), da nam prinese pive iz trgovine. Po pet minutah pantomime, smo ji s pomočjo Google prevajalnika razložili, kaj želimo. Predali smo ji 7.500 kamboških reil-ov, kar je 1,80€. Ravno takrat se pred hišo ustavi vodič s skupino turistov in jim razlaga, kako smo prostovoljci dobrega srca in da bi nas potrebovali še več. V tistem trenutku nam sedemletna deklica izroči mrzlo pivo, ki ga je šla kupit za nas. Da ne bo pomote – trgovina je le čez cesto, otroci pa jo obiskujejo vsak dan. Seveda smo tudi mi njo počastili v zameno za prijaznost (a ne s pivom).

V teh treh tednih ni manjkalo lepih trenutkov, smeha in – pri najmlajših – tudi nekaj solz. Posebej naju je presenetil odnos do osebnega prostora. Čeprav te otrok ne pozna, se brez težav stisne k tebi in te sprejme med svoje.

Vsako soboto zjutraj so imeli vsi učenci osnovne in srednje šole telovadbo, ki pa je bila bolj podobna sinhronizirani koreografiji z dvema skokoma z razredno kolebnico na koncu. Če učencu ni uspelo dvakrat preskočiti, je moral počakati do naslednje sobote, da poskusi znova. Pomanjkanju rekvizitov se pridruži še pomankanje prostora, saj so imeli telovadbo vsi skupaj na največji ravni površini v vasi, kjer so učenci stali v skupinah v ravni vrsti. Nama se je to zdelo precej vojaškega sloga, a prav veliko dodatnega gibanja otroci tu ne potrebujejo – vsi so vitki, živijo večinoma od riža in imajo čez dan dovolj telesne aktivnosti.

Najbolj priljubljen šport v vasi je odbojka, vendar jo lahko igrajo le šest mesecev v letu, saj je preostalih šest mesecev igrišče pod vodo. Ko smo poskusili igrati tudi mi, smo skočili v zrak prehitro, saj je pri njihovi igri normalno, da podajalec pri zgornjem odboju vedno poda "nošeno" žogo. Otroke zanimajo tudi druge igre, kot so ristanc in frnikulanje. Mlajši igrajo zgolj za zabavo, starejši pa tudi za denar – najstarejši sin družine, pri kateri sva bivala, se je pohvalil, da si je v igri frnikul prislužil 500 kamboških riel-ov (približno 13 centov).

Imela sva priložnost doživeti tudi praznovanje kitajskega novega leta, saj ima družina, pri kateri sva bivala, kitajske korenine. Okrasili so domače templje, jih očistili in pripravili prostor za darovanje. Menih je pred darovi izrekel nekaj besed, nato so lomili hrano in jo dajali v lonec, v kozarce nalivali sokove in pivo, pri čemer so pijačo polivali čez rob kozarca. Sežigali so tudi nepravi denar - vse z namenom, da bi v prihodnjem letu imeli obilico hrane, pijače in denarja. Tudi midva sva pomagala pri sežiganju nepravega denarja in vam na tem mestu obljubiva, da ko obogativa, ne pozabiva na vas. Sledila je prava požrtija in seveda z veseljem sva se je udeležila. Med drugimi so pripravili tudi karamelizirano svinjino z jajcem, ki sva jo mesec poprej v Vietnamu jedla v Michelinovi restavraciji. Lahko si samo predstavljate, kako so se nama zasvetile oči, z nama pa so delili tudi recept.

Otroci imajo v tednu prost četrtek in nedeljo, tako da sva jim kar na soboto pripravila mesečni test, ki so ga učenci morali odpisati. Kljub številčnemu prepisovanju, učencev namreč zaradi pomanjkanja prostora nemoreš razsesti, rezultati niso bili bleščeči, a že samo to, da imajo ti otroci možnost učiti se globalnega jezika, jim pomeni ogromno – sploh tistim, ki želijo nadaljevati šolanje na univerzi.

Za zadnjo uro poučevanja sva učencem pripravila kviz, s katerim so na zabaven način ponovili angleške besede. Naredili smo nekaj skupnih fotografij in se poslovili – čustveno in iskreno. Spomin na najina razreda, na skrbno babico, na vedno nasmejanega učitelja, na razigrane vaške otroke in na ljubečo družino, ki naju je sprejela medse kot svoja, bo ostal za vedno.

Pred odhodom pa je Matic še poskrbel za svojo pričesko za 4000 kamboških riel-ov, kar je en evro. Matic je velikodušno dal še napitnino 6000 kamboških riel-ov, saj je frizer dobro opravil svoje delo.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.