Izgubljena v rižu

Odpravila sva se še bolj vzhodno po Indoneziji, iz Balija sva namreč poletela na otok Flores, natančneje v mesto Labuan Badjo, majhno mesto s približno 7 tisoč prebivalci. Dva dni sva namenila pripravam za nadaljnje potovanje ter raziskovanju mesta, njegove okolice, plaž in sončnih zahodov. Mesto sva doživela kot kontrast, saj je na enih predelih lepo urejeno v namen turizma, na drugih delih pa odseva težko življenje lokalnih prebivalcev.

Pustolovščina s prejšnjega bloga se je nadaljevala v ta teden, saj naju je takoj po obisku vulkana Bromo čakala sedemurna vožnja do naslednjega mesta, kratek počitek in nov vulkan sredi noči. Utrujenost v kombinaciji s hrano je terjala svoje. Natalijo je po večerji precej "zašravfalo" in je bila žal primorana izpustiti naslednji vulkan. Matic je sicer izkoristil tri ure počitka, a ko je džip za vulkan prispel ob 23.30 uri, je še vedno sladko dremuckal. Kot že neštetokrat, se je znova izkazala neverjetna prijaznost domačinov. Lastnica nastanitve je Matica zbudila in ga z motorjem odpeljala do džipa, da ga je še pravočasno ujel.

Iz Malacce sva se premaknila naprej, in sicer do drugega največjega mesta v Maleziji. Johor Bahru nama je bil izhodišče pred letom v novo državo na spisku. Iz Johor Bahruja sva letela v Jakarto, ki je glavno mesto Indonezije. V dobri uri in pol pa sva nad, med in pod oblaki doživela tudi izredno lep sončni zahod.

Zadnji dan sva preživela na delovnem mestu in ker dela čez dan ni bilo veliko, se je šef odločil, da naju za najin trud nagradi. Za približno 40 minut sva se lahko vozila vsak s svojim vodnim skuterjem. Družbo nama je delal sodelavec Qyu, ki naju je vse skozi spodbujal, da voziva hitreje: "Speed, more speed!", saj sva očitno po njegovih standardih vozila kot dva polža. Asistiral pa je tudi pri ustvarjajnu posnetkov in slik. Zabava na vodi je lepo zaključila najino izkušnjo, pri kateri sva si ustvarila ogromno lepih spominov. 

Zadnji teden prostovoljstva v Maleziji se počasi izteka. Povabljeni smo bili v odprto hišo sodelavca Amsyhara, ki z ženo živi pri njenih starših in imata eno hčerko. Sprejel nas je, nam razkazal dom in predstavil hrano, ki je bila pripravljena. Seveda je bilo ponovno na voljo veliko dobrot, a pravi pomen odprte hiše se skriva v druženju in tkanju vezi. 

Na plaži Desaru delava že skoraj 3 tedne. Vsak dan nas šef razporedi na različne delovne postaje. En dan se potiš na parkirišču, drug dan dremaš v 5-zvezdičnem hotelu in tretji dan s pištolo odganjaš opice, medtem ko kradejo čips (metki so samo vodne kroglice!). Če pa ima šef dober dan, nam pusti, da lahko preizkusimo stvari, ki jih prodajamo. Na to srečo je naletela Natalija. Dan je začela na mirni vodi, z dozo adrenalina, saj je lahko vozila vodni skuter.